Živa Legenda

Sem popolnoma tolerantna do vseh oblik bivanja- individualnega in partnerskega, dokler so miroljubne. Nimam pomislekov zoper istospolne družine z otroki. Seveda je res, da bo otroku z dvema ljubečima očkoma ali samemu z mamo verjetno bolje kot otroku s prestrašeno mamo in nasilnim očetom, ki se kregata. Vseeno pa mislim, da je teza o popolni enakosti t.i. klasičnih in modernih družinskih tipov larifari. Če primerjamo klasično družino (ženska, moški, otrok), enostarševsko družino (npr. ženska in otrok) ter istospolno družino (moški, moški, otrok) in predpostavimo, da gre v vseh primerih za zrele, odgovorne, ljubeče in miroljubne posameznike,v prvem in tretjem pa tudi za par, ki se lepo razume, sama še vedno verjamem, da je prvi model za otroka najboljši. Ne trdim, da se otrok tudi v drugem in tretjem primeru ne bo imel krasno in da ne bo imel super staršev. Čisto možno, da nikoli ne bo za karkoli prikrajšan in bo v življenju srečnejši kot tisti iz klasične družine. A v povprečju je za (imaginarnega) otroka najboljše, da odrašča v okolju, kjer ga vsakodnevno spremljata tako ženska (mama) kot moški (oče). Približno tako, kot je za povprečnega otroka gotovo bolje, da se rodi 25-letnim staršem kot pa 15- ali 50-letnim.

To niti slučajno ne pomeni, da so “neklasične” družine manj vredne ali slabše. So dejstvo, objektivno in vrednostno nevtralno, kot to (vsaj kar se mene tiče) velja za klasično družino. Morajo obstajati in potrebno jih je podpirati in spoštovati, kot vsakogar, ki vzgaja in ima rad otroke. Niso pa enake klasičnim, pa če si še tako želimo.

Zadnjič sem gledala neko nemško oddajo o deset najbolj popularnih sladicah vseh časov. Ne vem, kakšen je bil vzorec, ampak glede na internacionalnost tekmujočih desertov je bilo slišati čisto prepričljivo. Ne spomnim se točnega vrstega reda, mislim pa, da so se med prvih pet uvrstili čokoladni mousse, cheesecake (skutna torta), Crème Brûlée, panna cotta in tiramisu. Panna cotta je zmagala.

Vsi zmagovalci so tudi moji favoriti. Čokoladnega musa sicer še nisem delala, ga pa moram nujno sprobati v domači izvedbi- isto velja za sufle. Za skutno torto imam en super recept, mislim, da gre vanjo (poleg skute seveda) vsaj deset beljakov. Crème Brûlée obožujem, lotila sem se pa samo njene dalmatinske variante- rožate. Za francosko moram prej nabaviti tisto zadevo za karamelizirati (nek tak plinski gorilnik). Tiramisu in panna cotto pa rada pripravljam tudi doma. In da mi boste malo fauš, v hladilniku imam še dve porciji domače sveže panakote, ki čakata, da ju skupaj z zosekom iz borovničk zmažem za zajtrk.

Kakšna je pa vaša lestvica?

Pred kakšnima dvema tednoma je bila na obisku moja prijateljica, mama dveh punčk. Ni se mogla načuditi, da Perčija samo položimo v posteljo in brez problema zaspi. Šlo je za popoldansko rundo, takrat je še spal dvakrat dnevno. Seveda se mi je zdelo krasno, da imam tako pridnega otroka, zato sem ga veselo hvalila še zvečer. Morala bi vedeti, kaj bo sledilo…

Najprej se je začel upirati spanju zvečer. Tulil je kot zmešan, ko sva ga dala spat. Rokova teorija je bila, da še ni zaspan. Da bi ubranila vsaj tisti ubogi dve urici, ki jih imava zvečer, sem se odločila, da uvedemo spanje samo čez opoldne (da bo zvečer bolj zmatran). Na začetku je zapalilo. Perči gre spat okrog poldneva in spi dve do tri ure. Po mojih kalkulacijah bi moral nato okrog osme mrkniti. Dva dni je šlo super, sem bila že prav ponosna nase. Včeraj in danes pa žurka. Zbudil se je ob petih zjutraj in veselo haral do pol dvanajstih. Opoldansko spanje ga je očitno tako okrepčalo, da je zaspal šele ob pol desetih zvečer, po nekaj izgubljenih bitkah, ko se je v postelji drl, kot da ga dajeva iz kože.

Upam, da je samo faza. Vsekakor pa tistih dveh večernih uric ne mislim prepustiti brez boja. Niti Perčiju ne.

Mojemu dediju (17 let starejšemu od nane) se je zdelo nepredstavljivo, da bi se sam sprehajal z otroškim vozičkom. Pa ni bil kak šovinist, daleč od tega. Bil je pač nespreten za gospodinjska in družinska opravila, hkrati pa je bil “gospod” - in za gospode se v tistih časih pač ni spodobilo, da bi porivali vozičke. Moja nana je bila gospodinja. Po rojstvu prvega otroka (od dveh) je ostala doma in ni več šla v službo. Nikoli ji ni bilo žal, a ko ji pojamram, da bi tudi sama ostala doma, mi pravi, da imam krasen poklic in imam dolžnost, da ga dobro opravljam. Z dedijem sta se imela super, še zlasti po tem, ko je šel v penzijo. Živeli so sicer skromno, z eno plačo (dedi je bil seveda edini “family provider”), a lepo. Kot gospodinja ni bila nikoli podcenjena, podrejena ali kako drugače degradirana v primerjavi s svojimi delovnimi prijateljicami. Je zelo načitana in razgledana, še danes ogromno bere.

Mojemu atiju porivanje vozička sicer ni bilo več pod častjo, a je levji delež ukvarjanja s tremi otroki vseeno prevzela mama. Ves čas je hodila v službo, pravo kariero pa ji je vendar uspelo narediti šele po tem, ko smo otroci odrasli. Normalno se je zdelo, da je poleg tega skrbela še za gospodinjstvo, kot se danes zdi normalno, da skrbi za vnuke. Ati je seveda kariero delal že od mladih nog in ne spominjam se, da bi prav velikokrat pomil posodo po kosilu (je pa verjetno več prispeval k družinskim financam). Vtis, da je naša družina patriarhalna, bi bil popolnoma napačen. Delitev dela se je zdela normalna in vanjo ni nihče dvomil.

Jaz sem najprej naredila kariero, nato pa otroka. Gospodinjstvo je sicer na mojih plečih, a se ravno ne raztrgam. Kuham, ampak to mi je fajn, za pospravljanje in likanje pa imam tako pomoč. Pri ukvarjanju s Perčijem sva z Rokom popolnoma enakovredna. Oba imava v redu poklica, v družinski budget zaenkrat žena prispeva več (to pri specializantski plači ni prav težko). Želim si, da bi Rok nekoč (kmalu!) zaslužil dovolj, da bi lahko ostala doma.

A smo se za to borile?

Pravzaprav me je smrt Janeza Drnovška pretresla bolj, kot sem pričakovala. Na skrivaj hodim jokat v spalnico, da ne bi Rok posumil. Tudi sestra je priznala, da se cmeri vsakič, ko prižge TV.

Ob gledanju in poslušanju izjav politikov pa se mi zdi zanimivo dvoje. Najprej, kako različno lahko delujejo ljudje, ki izgovarjajo podobne fraze. Primerjajte samo premierja in predsednika- prvi s popolnoma brezosebno mimiko, istim obrazom, kot ga ima za napovedovanje možnega odstopa vlade, skopimi, suhimi frazami; drugi neposreden, z neprikrito prizadetostjo nad izgubo, jasnim pogledom v kamero in iskrenimi besedami. Kar malo prestrašil me je ta hlad, ki tudi v teh trenutkih veje od Janeza Janše.

Pa ne gre za to, da bi morali Janeza Drnovška po smrti poveličevati in mu pripisovati zgolj odlične lastnosti. A kakorkoli obračamo, je svoje življenje v glavnem posvetil svojemu poklicu, s tem pa posredno nam vsem. Vrhunski državniki so redki, to lahko vidimo, če se samo malo obrnemo okrog sebe. Vrhunska politika ni zgolj poklic. Verjamem, da je (tudi) umazana, a hočem in moram verjeti, da dela (tudi) v dobro ljudi. In če so že tako redki tisti, ki imajo zanjo naravni talent, so še redkejši tisti, ki so ga pripravljeni tudi uporabiti. Verjetno je tudi zato v najvišji politiki tako malo žensk. Bi bili pripravljeni žrtvovati svojo družino, partnerstvo, otroka, zdravje za službo? Si predstavljate, kako stresno mora biti predsednik vlade? Koliko večerov preživi Borut Pahor v bruseljskih hotelih namesto doma s sinom in ženo? Koliko je k raku, ki je pogubil Drnovška, pripomogla njegova služba?

Zato visoko cenim dobre politike. Spoštujem njihov trud in njihovo žrtev. Ker ne glede na to, kako mamljiva je oblast, ne verjamem, da odtehta vse tisto, kar je postrebno zanjo žrtvovati.

Novica o smrti našega bivšega predsednika me je razžalostila. Je letnik mojih staršev, to je en razlog. Drugi je ta, da mi je bil všeč in sem ga spoštovala. Bil je posebnež na slovenski sceni, vsaj če ga primerjamo s trenutno prevladujočim tipom politika. Všeč mi je bila tudi njegova duhovna metamorfoza v zadnjem času- tudi zato, ker je bila zabavna, saj si je lahko pod njenim okriljem privoščil marsikatero pikro in nediplomatsko izjavo, ki je v svojih starih časih ne bi nikoli dal. Čeprav nisem prebrala nobene njegove knjige in vem, da bi se mi zdele obupne, verjamem, da je s pozitivnostjo mislil resno.

Bil je vrhunski politik. Pogrešala ga bom.

V napol prazni dvorani smo si včeraj v CD ogledali predstavo Babilon Elfriede Jelinek. Ker sem prebrala nekaj njenih romanov, nisem bila preveč optimistična- to pomeni, nisem ravno pričakovala, da se bomo zabavali. Ampak naj bo- v goste je prišel Burgtheater in ker sem si že dolgo želela videti kakšno njihovo predstavo, se je to zdela prava priložnost. V Burgtheater bom mogoče še kdaj šla, na predstavo Jelinekove pa sigurno nikoli več.

Mislim, da že dolgo nisem v gledališču tako trpela. Če ne bi sestra vztrajala, da hoče videti konec, bi odšla že nekje na polovici (vse skupaj je trajalo dve uri brez pavze). Problem je, da predstava nima ne zgodbe, ne izdelanih likov, ne zapleta. Ima sicer celo vrsto “učinkov” (glasbenih, lutkovnih, video vložkov), interakcijo z gledalci in nage igralce. Tudi dejstvo, da so bili “kurci” beseda večera, je ni rešilo. Govorila naj bi o naši apatičnosti do sodobnih vojnih grozot in incestuoznih družinskih razmerjih. Nič od omenjenega me ni pretreslo, nič novega nisem zvedela. Vse skupaj je bolj kot zaključeni celoti podobno recitalu, kjer v posameznih prizorih skušajo uprizoriti izrazito nedramski tekst. Mislim, da bi bilo veliko boljše, če bi en igralec tisti dve uri na odru bral odlomek iz kakšnega njenega romana. Verjetno je imel režiser obupno težko delo, ampak to, kar je nastalo, je tudi obupno težko. Sploh sklepni del je bil eno samo tuljenje, dretje in napadanje gledalcev (dobesedno so nas napadli z reflektorji direktno v oči). Ko sem šla iz dvorane, me je obupno bolela glava.

Po predstavi sem bila jezna- počutila sem se prav nategnjeno. Mislim, za koga se delajo takšne predstave? Za študente AGRFT? Za profesorje primerjalne književnosti? Zame očitno ne. Je pa res, da vsaka lekcija nekaj stane. Mene je moja 25 evrov (krat tri, ker sem častila še družino). V Jelinekovo ne bom več investirala.

Čeprav Perči letos še ni čisto dojel poante pusta, se nisem mogla upreti, da ne bi izkoristila priložnosti in si nadela ušeskov za zajčico. Seveda z izgovorom, da bom delala družbo tigrčku. Moja oprava še zdaleč ni dosegla legendarne Bridget Jones, ampak prvi korak je storjen. Zdaj rabim “le” še roza dres in bele žabice. Repek je prišel v kompletu iz Baby Centra.

Včeraj sva bila v kinu, gledala sva Estrelito Metoda Pevca. Film je odličen, najbolj navdušila me je pa tokrat Silva Čušin. To, da je super gledališka igralka, sem že vedela; da se tako dobro znajde na filmu, me je pa res presenetilo. Nobene umetne teatralnosti, ki na filmu tako neumno izpade (v Estreliti npr. jo pooseblja Pavle Ravnohrib- tisti trije stavki, ki jih pove, so tako izumetničneni, da ne bi nikoli verjel, da ima igralski faks). Njena slovenščina je lepa, pa vseeno zveni tako naravno. Večino vloge odigra z mimiko- in v tem je izvrstna. Dora Fabiani ostane v spominu kot ženska iz mesa in krvi, ki jo lahko jutri srečate kje na ljubljanskih ulicah.

vir

Enak hvalospev kot igralka pa si zasluži sam lik Dore Fabiani. Zdi se, da so Metodu Pevcu všeč močne ženske; takšne, ki raje kot za svojimi moškimi in sinovi stojijo poleg njih. Dora je izrazito pozitiven lik: pastem, v katere bi se lahko ujela (prevarana žena, vdova v srednjih letih, alkohol, travme iz preteklosti), se uspešno izogiba in namesto, da bi se smilila sama sebi in objokovala svojo usodo, gre v akcijo. Je netipičen lik Slovenke: premožna, dobra, topla, odločna, samozavestna, neposredna, čustvena, izobražena, razgledana, pristna. Ko odkrije, da je bila prevarana, se sooči s tekmico; ko prepozna talent, ga vzpodbuja in podpira; ko ugotovi, da odnos s sinom ni na pravi poti, si to prizna in ukrepa.

Končno smo po vrsti poraženk dobili Doro Fabiani. Bil je že čas.

Letošnja Ema nam je že pred samim dogodkom postregla s kar nekaj nerodnostmi. Poleg običajnih kritik o slabi kvaliteti izbranih del, nepomembnih opravljanj s strani nastopajočih in opazovalcev in fiaska z dvema izbranima skladbama, se je zgodila še ena nerodnost, ki pa bi lahko imela bolj daljnosežne posledice. Vendar nisem nikjer zasledil, da bi kdo to nerodnost pokomentiral, ali pa jo, bognedaj, kakšen neizbrani prijavitelj celo uporabil, da bi izpodbijal veljavnost celotnega predizbora!

V razpisnih pogojih tako resnega projekta morajo biti natančno navedeni kriteriji, po katerih bodo skladbe ocenjene in izbrane. Razpisovalec pa je v tokratnem razpisu omenjene kriterije »razdelal« v dveh samcatih vrsticah.

“Predizborna komisija in nadomestna žirija so pri ocenjevanju svojo odločitev dolžne opreti izključno le na umetniška, estetska, produkcijska oziroma kakovostna glasbena merila.”

Izborni komisiji tako široki kriteriji seveda ustrezajo, saj lahko izbere takorekoč karkoli. Zanimivo bi bilo videti uradni zapisnik s točkovanjem za posamezne skladbe! Upam si trditi, da so omenjeni kriteriji v razpisu preohlapni in bi bila veljavnost razpisa in predizbora v primeru revizije vprašljiva.

Drugi, še večji problem pa je, ko eden izmed članov predizborne komisije takole pokomentira postopek izbora skladb.
»Igor Pirkovič je povedal, da je bilo zbiranje skladb med tako velikim številom prijavljenih izredno nehvaležno delo, saj vsak izvajalec meni, da je njegova skladba nekaj posebnega. “Upoštevali smo merilo kakovosti in raznolikost glasbenih žanrov,” je dodal.«
Izjava je objavljena na MMC RTVSLO!

Kar mu je ušlo, je, da komisija ni izbirala le na podlagi razpisanih kriterijev, ampak je upoštevala še dodatnega, ki ga v razpisu ni! Katere glasbene žanre pa so bolje točkovali? Če bi teoretično po razpisnih pogojih največ točk dobilo 20 rock skladb, bi jih ob upoštevanju žanra večina odpadla na račun slabše ocenjenih pop, latino ali popera popevk. Verjamem, da je to zaradi gledljivosti bolje, a nikakor ni v skladu z resnim razpisom. Gospodu Pirkoviču in ostalim članom komisije svetujem, da drugič izvajalce ocenjujejo zgolj po razpisanih kriterijih, saj bi jih sicer lahko kdo izmed oškodovanih tožil. Če pa radi kuhajo, se naj vsaj vzdržijo neprevidnih izjavic, ki bi jim utegnile škodovati.

PS: Duo Husky je baje na razpis poslal le grob demo posnetek in komisija je pri ocenjevanju glasbenega žanra verjetno imela težave. Duo Husky že razmišlja o tožbi.