Živa Legenda

Če Perčija vprašam, kaj bi za kosilo, se nikoli ne zmoti: “kompijcek in kolejabico”. Pire krompir in koleraba. Spet. Že dvajseti dan zapored. “Meseka ne, kompot ja”, še ponavadi doda. Meso potem narežem na mini koščke, ki jih zakamufliram s premazom iz pireja. Zmaže vse in to ornk porcijo.

Ker nama gre Rokom že ob misli na kolerabo na bruhanje (pa sva jo imela doslej čisto rada), moram kuhati tudi kaj drugega. Zadnjič na primer mineštro, do katere je Perči doslej gojil simpatije. Ampak ti časi so očitno mimo. Če ni krompirčka s kolerabo, ne bo jedel. Ni šanse, da mu vturim en sam grahek.

Zdaj sem se vdala. Bom pač nekaj časa vsak dan kuhala k&k. Danes ga sicer mislim sfintirati, ker bo namesto kolerabe stročji fižol. Poročam o uspehu.

Pepe - Sonce na travi

Od danes pa do novega leta smo vsi doma. X-box igra božične komade, iz pečice pa diši po karameli (od rožate). Super je.

Pri nas doma božiča nismo nikoli praznovali, zato smo vsako leto povabljeni na večerjo na Kozjansko. Letos bo sicer bolj pozno kosilo in dogovor je, da Božiček ne bo prinesel daril. Bomo videli, malo sumim, da se bo spet kdo spozabil.

Rada imam božični filing. Moj najljubši komad je Mary’s Boy Child od Boney M., ki ga letos sploh še nisem slišala, najljubši film pa Love Actually.

Odpravili smo se v petek in se vrnili v nedeljo, vožnjo smo obakrat tempirali na Perčijev opoldanski spanec. Spet naju je presenetilo, kako blizu je pravzaprav Dunaj - nazaj grede smo bili doma v dveh urah in 50 minutah, pa nismo nič pretiravali na cesti. Sploh vikend paket je super, ker se gibate ravno v nasprotni smeri kot večina ljudi.

Tole so glavne stvari, ki si jih splača zapomnit (ali pa tudi ne):

1. Zelo priporočamo tale hotel, sploh če imate majhne otroke. Sobe so ogromne, z dnevno sobo in ločeno spalnico. V dnevni je mini kuhinja z mikrovalno in hladilnikom. Super zajtrk, super lokacija. Pet minut od muzejske četrti, 15 minut (peš) od Štefanove cerkve. Takoj ko stopite na ulico (famozno Mariahilferstrasse), imate pri roki špecerijo, (take away) restavracije in ostale nujne zadeve. Direkten vhod v Peek&Cloppenburg (boljši kot v Sloveniji) kar iz hotela. Ja, ko so moški spali, sem nujno morala sčekirat. Cene hotela so lahko zelo ugodne, če rezervirate po netu s kakšno no cancellation opcijo.

2. Perčijev najljubši dunajski becirk je bila hotelska dnevna soba ter oddelek igrač v bližnji veleblagovnici.

3. Naučila sem se, da se z majhnim otrokom NE hodi po trgovinah, NE je v fensi lokalih, predvsem pa je treba spraviti v realne okvire želje po obiskovanju muzejev. Naše ambicije so bile: van Gogh v Albertini, Hopper v MQ-u in po možnosti še otroški muzej. Končali smo na božičnih štantih in vrtiljakih. Perči se je (na tleh!) ves zadovoljen igral z novim smetarjem, mi trije (s Troyem) pa smo se nalivali s punčem.

4. Edina (in zelo poučna) eskapada je bil prvi (in edini) poskus obiska otroškega muzeja v MQ, ki se je končal z za Perčija neobičajnim tuljenjem, ki ga ni bilo mogoče ustaviti. Kasneje se je izkazalo, da je rešitev problema enostavna - otroku je treba dati jest. Najprej sem mislila, da je to značajsko lastnost podedoval po Roku, potem pa me je mama poučila, da gre za zakonitost, ki je značilna za moški spol: če so lačni, so tečni. Simpl ko pasulj.

5. Hrana v restavracijah v Ljubljani je v povprečju dražja od Dunaja. To zlasti velja za azijsko (japonsko, tajsko…) hrano in ostalo kvazi eksotiko.

6. Pozimi je na Dunaju obvezna zimska oprema - kapa, rokavice, šal in vreča za otroški voziček. Veter je pasji.

7. Nagrado za najbolj neprijeten prizor si zasluži neka zelo urejena znervirana mamica, ki se je pred Štefanovo cerkvijo tako grdo drla na svojega sina (ne verjamem, da je bil star pet let), da se jo je kljub obupni gneči slišalo daleč naokoli. Našo pozornost je pritegnila zato, ker je govorila slovensko.

8. Nagrado za najlepši prizor si zasluži smetar, ki je v nedeljo zjutraj pometal po Koroški ulici sredi Dunaja. Perči je bil očaran, ker mu je “delac” (prevod: delavec, ki opravlja smetarsko dejavnost) pomahal nazaj.

Zadnjič mi je zatežila oseba, ki se je pred dvema letoma najbolj zgražala nad idejo o pisanju bloga - moj fotr. Danes me je spet opomnil, da je blog zanemarjen, mama pa me je seznanila z aktualnim stanjem komentarjev. Nujno se moram poboljšati, tudi sama imam slabo vest. Nekaj časa nisem pisala, ker nisem imela pravih tem, potem pa se jih je nabralo kar preveč (in spet nisem pisala). Bom med prazniki noter spravljala…

Torej, grem po vrsti. Najprej je dve leti paznovala legenda, potem pa še Pepe. Za čestitke se v njegovem imenu vsem prav lepo zahvaljujem. Legendina obletnica je šla mimo skoraj neopaženo, Pepetovo praznujemo že drugi vikend. Danes je žurka dosegla vrhunec, ker je od strica dobil orjaškega smetarja z dvema (!) kantama. Že cel dan ga ne izpusti iz rok, verjetno je jasno, da tudi spi z njim. Naša zbirka smetarjev se je tako povečala na osem vozil. Z Rokom sta posnela filmček po vzoru najbolj popularnih na youtubu (iskalni niz “garbage truck toys”). Očitno Pepe ni edini smetarski fen, je pa med meni znanimi otroki njihov daleč najbolj goreč oboževalec. Trenutno si želi, da bi se peljal v pravem smetarju v kabini zraven šoferja.

Perčijev govor je posebno poglavje. Zdaj že tvori stavke, med njimi je daleč najpopularnejši “mama, pidi sm…takoj!!!“. Risanke gledamo pred spanjem, Nodija, Backa ali Pocoyo. Najbolj všeč mu je epizoda Shauna “Save the tree” ali po domače “Mali Ivek“. Zdaj je odkril tudi novo uživancijo - zvečer v pižamici leže v najino veliko posteljo, na sredino, z dudo in ninico se namesti na povšter, potem pa gleda risanke na TVju v dnevni sobi. Če je le možno, hoče zaspati v najini postelji.

Od ostalih zadev moram nujno omeniti vikend na Dunaju. To je bilo naše prvo skupno (mini) potovanje in sem se ga res veselila. Malo me je tudi skrbelo, priznam, kako bomo spali, pa te reči. Izkazalo se je, da je Pepe pravi svetovni popotnik. V Celju je zaspal in se zbudil v hotelski garaži. V sobi se je v trenutku udomačil, zlasti sta mu bili všeč rumena prenosna posteljica in bana (ki je doma žal nima). Moram tudi nujno malo več napisati.

Kaj še? Bolj kot Ruplovo imenovanje me jezi Šinkovčevo, Pahor se preveč opravičuje, predsednik pa preveč zapravlja. Za menoj je prvi semester predavanj na novem faksu (kar si absolutno zasluži nekaj postov) in prvi profesionalni odvetniški nastop v tujini (bom tudi več ob priliki napisala), pred menoj pa prvi izpitni rok in počitnice, ki se jih zelo veselim. Novoletna jelka že stoji, daril pa letos ne bo.

Vse najboljše, maček!

Pozdravljam najnovejšo akcijo informacijske pooblaščenke na DURS-u. Čeprav po svoje razumem, da se je težko upreti mamljivi skušnjavi položaja, ki omogoča vpogled v najbolj osebne podatke slovenskih celebrities (in vseh ostalih smrtnikov), takšno početje vseeno obsojam. Prav je, da odgovorni dobijo kazen (čeprav le opomin) od Nataše Pirc Musar, a še bolj prav bi bilo, da bi DURS (se pravi, država) vsem prizadetim izplačala odškodnino. Pa jo je sploh možno iztožiti (domnevam namreč, da DURS nad idejo ne bo navdušena)?

Naše pravo pozna dve obliki škode - premoženjsko in nepremoženjsko. Medtem ko je treba premoženjsko v celoti povrniti (v naravi ali denarju), ste do odškodnine za nepremoženjsko škodo upravičeni samo, če lahko dokažete, da ste utrpeli strah, telesne ali duševne bolečine. Saška Lendero in Katarina Kresal prav zagotovo nista fizično trpeli, ko sta izvedeli, koliko nepooblaščenih firbcev je kukalo v njune osebne podatke. Če bi od države zahtevali odškodnino, bi torej morali dokazati, da sta trpeli psihično. Bolj ko bi bili v opisih svojih duševnih stanj nazorni in ilustrativni, več šans bi imeli za odškodnino. In obratno, če bi priznali, da sicer nista posebej trpeli, a se vendar čutita prizadeti, bi sodišče po vsej verjetnosti tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo.

To je tipičen primer, ko se pogojevanje denarne odškodnine z duševnimi bolečinami izkaže za nepotrebno in preživelo. Zakaj bi morali vsak zase dokazovati, kako trpimo, ker davčni uslužbenci kukajo v naše podatke? Zakaj za denarno odškodnino ne zadošča dokaz, da je nekdo posegel v tujo (davčno) zasebnost? Saj je menda jasno, da nas to moti, tudi če zato nimamo motenega spanca ali seksualnega življenja?!

Ker bo vedno več možnosti za zlorabo osebnih podatkov in posege v zasebnost, bo vedno več tudi kršitev. Zasebnost mora imeti svojo ceno. Skrajni čas je, da ji to prizna tudi odškodninsko pravo.

Zjutraj sem klicala na otroški dispanzer. Perči je v ponedeljek ob 11.00 naročen na cepljenje in posvetovalnico, pa sem prosila, če lahko preverijo, ali bi lahko prišla že zjutraj (in malo zamudim v službi). Pojasnila sem, da imava oba z možem službo v Ljubljani in da težko manjkava cel dan. Sestra je najprej rekla: “A vi že delate?!” Nič mi ni bilo jasno. Namesto da bi ji kaj zabrusila, sem nekako izjecljala (skoraj opravičujoče), da je moj otrok star dve leti. Ni šanse, da prideva prej, je rekla. In dodala: “Gospa, pa saj vam ja pripada prosto za spremstvo!”.

Nisem se hotela prepirati; Perči bo pač šel z babico. Ampak tale odnos mi pravzaprav ni všeč. Najprej, kaj koga briga, kdaj gre ženska delat. Tudi če bi bil otrok star pol leta, kaj se ima v to vtikati sestra? Drugič, kako samoumevno se ji je zdelo, da za petnajst minut pregleda (pa še to pretiravam) vzamem pač cel dan prosto; bo že država plačala. Nobenega razumevanja za to, da so službe, pa tudi ljudje, različni. S kakšno lahkoto se takole razmetava z denarjem. Pa kako enostavno bi se dalo urediti - enkrat na mesec bi pač posvetovalnice delali popoldne. Da niti ne omenjam, da ji možnost, da vzame mojo telefonsko in me pokliče nazaj, če bi slučajno kakšen izmed otrok, ki je naročen zjutraj, odpovedal cepljenje, ni niti približno padla na pamet.

Ah ja, včasih bi javnemu sektorju kar privoščila malo zasebnega drila…

Ne spoznam se na diplomatski bonton in pravila o izboru oseb, ki so lahko povabljene na večerjo s kraljico. Predsednikov jagodni izbor Brdo 2008 lahko zato ocenjujem samo skozi prizmo politične primernosti in intelektualne širine, ki ju (upravičeno) od njega pričakujemo.

V zvezi s povabljenimi sta me zbodli dve stvari. Prva je seveda seznam. To, da ni jasno, po kakšnem ključu so bili ljudje povabljeni, niti ni tako hudo. Nekaj gotovo tudi po simpatijah in to bi predsedniku z veseljem odpustila. Ampak kaj za vraga je na večerji delal Milan M. Cvikl s partnerko?! In ali je res samoumevno, da so povabljeni skoraj vsi zaposleni v predsednikovem kabinetu, umetnikov in uglednih znanstvenikov pa skoraj ni bilo? Tudi če ni bilo tako mišljeno, je vabilo na večerjo dajalo vtis nagrade za zmago na volitvah. Ni čudno, da je SDS znova padla v povolilno depresijo (s še bolj neumno idejo, da bi morala pri večerji sedeti njihova vlada).

Druga stvar, ki me moti, pa je popolna nekritičnost, pravzaprav molk vseh medijev v zvezi s tem dogodkom. Ne glede na to, da gre za benigen kiks, je seznam povabljenih na najbolj elitno večerjo stvar politične morale in kulture, zato je o njem potrebno razpravljati. Razen Požarja, ki ga ne bi uvrščala na seznam medijev, nisem zasledila še nobenega resnega komentarja. Upam, da se ne bo izkazalo, da je tista pridiga o pristranskosti medijev v Sloveniji resnična. Zahtevam in pričakujem, da so mediji enako kritični do tistih, ki jih marajo, kot do onih, ki jih ne. Saj je tudi meni Türk bolj simpatičen od Janše, pa mi na kraj pameti ne pade, da bi ga hvalila samo zato, “ker je naš”!