Nič hudega, če je klišejsko. In čeprav ste to slišali že stokrat, naj vam še enkrat iz srca zaželimo, da boste v Novem letu (p)ostali zdravi in srečni. Nič več in nič manj!
ps. Pa da se čim večkrat srečamo na blogu.
Ko pade noč in vse potihne (vsaj za dobri dve uri), človek pač ne more kar posedat. In takrat včasih najde tak cukr.
…Mašo, ki je v Oslu; Urško, ki je na Dunaju; Polono, ki je v Saporu; Vikico, ki je v Stockholmu; Mišo, ki je v Haagu (pravzaprav trenutno na Kilimandžaru ali vsaj nekje v bližini). Dekleta prebirajo naš blog in prav toplo mi je pri srcu, ko pomislim, kako daleč in hkrati blizu smo si. Pa naj še kdo reče, da so blogi brez veze!
Kaj je torej novega na Ljubljanski? Za našo malo družinico kar precej. Včeraj smo bili s Petrom prvič na ta pravem sprehodu, z vozičkom, za Savinjo. 
Kar razganjalo naju je od ponosa (nad sinčkom, malo pa tudi vozičkom, priznam… 
). Poleg tega smo ga včeraj prvič kopali. In Petrček je očitno kar užival, če lahko sklepamo po tem izrazu…
Moje novo življenje se torej počasi utirja. Kot vse kaže, se v drogeriji ne bom nikoli več zakadila h kozmetiki, ampak k pamperskam in umivalnim robcem. Namesto Sportinine bom polnila s točkami Babycentrovo kartico zvestobe; v hladilniku so stekleničke z mlekom močno nadvladale buteljke. Ko grem v mesto, lahko brez problema doma pozabim denarnico- obvezna oprema namreč vključuje “le” rezervno pampersko, dudo in stekleničko. Kaj je že to sušenje las s fenom? Nekoč, v starih časih (pred tremi tedni, če smo natančni) sem spala v kosu osem ur in več. Kdaj, o kdaj bom lahko spet spala več kot tri ure brez pavze???
No, če damo vse to na stran, je počutje prav dobro in se še izboljšuje. Drage punce, lepo se imejte tam daleč po svetu! Želim vam nepozabno zadnjo noč v tem letu, potem pa lahko gre v 2007 samo še na bolje! Mislim na vas!
Naslov tega prispevka meri na dilemo, ki smo jo na našem blogu že načeli: kako s pisanjem t.i. družinskega bloga razgrinjamo svojo zasebnost pred vesoljnim svetom. Pogledi in odzivi na najin blog so različni, tudi znotraj naše družine: babice in dedki so skeptični do tovrstne komunikacije, mlajše generacije so bolj navdušene.
Vem, da najin blog prebirajo številni znanci, študentje in kolegi iz službe. Razen najbližjih nisva o njem nikogar obvestila, a takšne stvari se pač razvejo. Branje bloga me pred vami seveda kaže v povsem drugi luči: vidite me doma, v porodnišnici in bolnici, ne nujno samozavestno in odločno, kot ste me vajeni. Ko pišem o svojih občutkih, se morda marsikdo počuti nelagodno. In najbrž marsikdo razmišlja: pa smo jo ja imeli za pametno punco, tole našo Špelco, zdaj pa poglejte, kakšne neumnosti počne- toliko, da ni posnela svojega poroda in ga objavila na internetu. Skoraj si upam ugibati, da tisti, ki se najbolj zgražajo, hkrati najbolj pogosto “čekirajo” najine strani.
Zasebnost je hecna stvar. Zelo jo cenim in delim le z najbližjimi. A mogoče je moje pojmovanje zasebnosti drugačno od vašega. Objava mojih, Rokovih in Petrovih fotk na internetu me niti malo ne moti. Res je, morda bo imel Peter, ko bo dovolj star, o tem povsem drugo mnenje, a to tveganje sprejemava in z njim se bova soočila, ko bo prišel čas. Pisanje o zelo osebnih, celo intimnih stvareh, pa mi na nek način pomaga prebroditi krizo, se soočiti s situacijo. Končno o neveselih stvareh pišem tudi zato, ker vem, da obstaja veliko ljudi s podobnimi težavami in želim, da vedo, da niso sami. Ko sem na primer letos poleti “zbolela” za toksoplazmozo (nič čudnega, če ne veste, kaj je to, gre za bolezen, ki jo poleg zdravnikov poznajo v glavnem le nosečke), sem si ves čas želela, da bi imela možnost govoriti z ljudmi z enako izkušnjo.
Kaj torej o bloganju in zasebnosti menite vi? Vas najini zapisi “motijo” oziroma se vam zdijo neokusni? In sploh, kakšen odnos imate do objavljanja tradicionalno intimnih misli in dogodkov na internetu? Vesela bom vsakega mnenja!
Mali je postajal vse bolj rumen, zaspan, neješč in mlahav. Klical sem v Otroški dispanzer zdravstvenega doma (ZD) in tam so mi naročili, da ga takoj pripeljeva.
Prostori otroškega dispanzerja v ZD Celje so novi. V topli svetlo rumeni barvi, sodobni materiali, lepa, prostorna čakalnica, funkcionalni. Človek, četudi je v stiski in ga skrbijo popolnoma druge stvari, to opazi (pa čeprav le podzavestno) in seveda to prispeva k občutku, da bo za malčka dobro poskrbljeno. Žal slike prostorov (še) nimam. Izredno prijazna pediatrinja je Petra pregledala in nas napotila v bolnišnico. Najverjetneje zlatenica, treba pa je izključiti tudi ostale stvari, predvsem okužbo.
Malega sva zavila in ga nesla 100 metrov naprej na Pediatrični oddelek Splošne bolnišnice (SB) Celje. Kolegica (tudi prijazna ) je ponovno pogledala malega, nas pomirila in svetovala, da ostane na zdravljenju. Odvzeli so mu kri, bilirubin skoraj 300, ni pa znakov za okužbo. Po svoje sva si oddahnila. Mamico in malega so sprejeli, jaz sem se v bolnišnico vrnil popoldan in našel Špelco vso obupano ob malčku z infuzijo pod lučko. Obupana je bila zaradi razmer, v kakršnih se je znašla.
Predstavljajte si prostor 2,5×2,5m, mamičina postelja je pod oknom, ki ima pokvarjene žaluzije, leseni okvir pri zunanjih stopinjah pod 0 slabo tesni. Hlad vleče ob okenski polici z zlomljenimi keramičnimi ploščicami, ki so za silo nalepljene na svoje mesto z levkoplastom, dol na posteljo. Kar je v teh razmerah še dobro, saj je ob postelji pod polico razbeljen radiator.
Na ozkem prostoru med mamičino in malčkovo posteljo, so postavili še en prenosni električni radiator. Star, z zlomljenimi gumbi za uravnavanje, razbeljen je in nima niti ročice, da bi ga lahko takega malo umaknil s poti. Če to poskusiš direktno z rokami, se opečeš. Sva ga pač z nogo malo potiskala. V sobi je med 30 in 35 stopinj. Takoj se spotim. Eden izmed zgornjih kotov je obložen s črno pajčevino. Ob steni je mizica s predali, glede na dizajn iz časa krepko pred 80′ prejšnjega stoletja. Tudi obrabljena je temu primerno, ultrapas na robovih odlomljen, tu se kaže rumenkasto lepilo, površine in noge zdelane. V bistvu se ti svoje stvari gabi odložiti nanjo, čeprav jo seveda, upam, za vsakim razkužijo.
Mali leži v večji otroški postelji z vdrto podlogo. To opazi tudi dežurna pediatrinja in naroči, da mu jo zamenjajo.
Seveda je zanj, ki je pod lučko le v pleničkah, dobro, da je v sobi vroče. To popolnoma razumeva, ko prosiva, če bi se mamica čez noč lahko spočila v kakšni postelji, ki je na normalni temperaturi. Čeprav so nekatere sobe proste, ne morejo mamici pomagati tako, da bi mogoče lahko spala v eni le-teh. Že tako ali tako je Špelca vsa napeta, nujno potrebuje počitek. Pripravljena je spati tudi na hodniku, kjer je hladneje.
Končno se dogovorimo, da jo odpeljem domov, da se naspi. Na srečo sva doma blizu. Z občutkom krivde, ki ga na čuden način blažita utrujenost in neprespanost, malega puščava samega v tisti sobici. Doma se Š. normalno naspi, v bolnišnici naslednje jutro pa najdeva malčka boljšega. Prestavimo se v nadstandardno sobo, ki se je ta dan sprostila in tam je lažje.
Razumem obup Š., ko je prišla iz razmer v ZD v take, kot so v SB. Nekateri avtomatsko pomislijo(mo): pa kaj je tako groznega, saj so poskrbeli za bolnega otroka, glavno, da je dobil tisto, kar je potreboval. Malo je pa treba tudi potrpeti. Saj ni to hotelska soba. Tak način razmišljanja opraviči obupne razmere v mali sobici.
Jaz pa rečem – to ni prav! Nismo več v socializmu, čeprav je scenografija točno taka. Ni prav, da ravno zdelanim bolnikom in zaskrbljenim, obupanim staršem javni zavod pokaže tak grd in odbijajoč obraz, ko bi moralo biti ravno nasprotno. Kot sva videla, gre tudi drugače, a očitno ne povsod. Malo sem insajder in si predstavljam, kako je za kakšen oddelek v bolnišnici nekatere stvari težko dobiti, speljati kaj novega, ko pa povsod manjka denarja in je treba varčevati že pri bolj potrebnih stvareh. Pa je to, da je bolnik v prijaznih, svetlih, čistih prostorih, s funkcionalno osnovno opremo in da ima občutek, da je v sodobni ustanovi, res tako nepotrebno?
PS.: Mali je doma in pridno pije.
Kaj? Leto 2007. Za naju in zame je bilo letošnje leto z eno besedo- pretresljivo. Po eni strani nebeško lepo, po drugi pa strahotno težko.
Kaj vse se je lepega zgodilo (kronološko)?
- oba sva dopolnila 30 let; po mojem žuru sva se sosedov izogibala skoraj dva tedna, vsi pa smo se strinjali, da je bila to “ena boljših fešt” (karaoke niso manjkale);
- zanosila sem (najlepše darilo za rojstni dan );
- za svoj rojstni dan sem postala docentka;
- poročila sva se (na Fidžiju, na plaži, bosa, na eni najbolj samotnih plaž na svetu) in imela poročni žur;
- poročila sta se Miha in Anja;
- rodil se je Peter;
- Peter se po dosedanjih izvidih ni okužil s toksoplazmo.
In kaj težkega?
- sredi julija in v petem mesecu nosečnosti sem se okužila s toksoplazmozo; ostanek nosečnosti je minil v strahu;
- po porodu me je doletela prava depresija; soočenje z občutkom, da je skoraj nemogoče dobro poskrbeti za svojega otročička, je zastrašujoče in terja napore vseh bližnjih;
- slaba dva tedna po porodu sva morala nazaj v bolnico, ker je Peter vnovič zbolel za zlatenico.
Zato si v novem letu želim, da bi potekalo mirno in brez pretresov. Želim si uživati v družbi Roka, Petra, mojih in Rokovih staršev, drugih sorodnikov in najinih prijateljev. Naj bo življenje mirno in lepo! In to seveda želim tudi vsem vam, ki tole berete! Srečno 2007!
Evo, pa mi je prvič po porodu uspelo priti do bloga, medtem ko čakam, da se Peter prebudi. Pred enim tednom se mi je življenje postavilo na glavo in vem, da od zdaj naprej ne bo nič več tako, kot je bilo. Ampak gremo po vrsti.
Najprej: hvala, hvala in še enkrat hvala vsem, ki ste držali pesti in mislili na nas (Maša, Borči, Feri, Alenka, Pogi, Saša, Urška, Troy, Klemen, Joži, Miha, Meta, Anja, Peter, Alenka, Radjif, Nina, Goran, mame in atiji, pa vsi ostali, ki vam delam krivico, ker vas ne omenjam po imenu)! Zelo sva srečna, da imava tako krasne prijatelje in sorodnike in upam, da vam bova vse dobro lahko povrnila! Hormonske motnje po porodu so povzročile tudi neverjetno razčustvovanost in do včeraj sem se cmerila ob vsakem telegramu, postu, čestitki in sms-su, čeprav sem jih brala desetič.. Zdaj sem že malo “boljša”, a sentimentalnost me še ni zapustiila.
Nikoli, ampak res niti v sanjah si nisem predstavljala, kaj vse bo prineslo rojstvo legendice v najino življenje. Sprememba je tako velika, da me je pošteno “vrgla”. Po vrnitvi iz porodnišnice (domov sva lahko šla po treh dneh, v ponedeljek) sem imela pravo krizo. Seveda je materinstvo nebeško lepo, a je tudi neskončno težko, vsaj na začetku. Brez sramu priznam, da sem nekaj prvih dni dvomila, če bom sploh zmogla poskrbeti za najino štručko tako, kot je treba. Non stop dojenje, tolaženje, previjanje, podiranje kupčka in uspavanje, potem pa vse znova. Malček ti komaj pusti spati (če imava srečo, nekaj uric), za vse ostalo pa zmanjka časa. To zna biti kar malo frustrirajoče, sploh za mamice, ki smo bile prej navajene šibati sto na uro in početi veliko različnih stvari. Vseeno pa narava za vse poskrbi. Po zmedenem začetku, ko sem bila tako živčna in vznemirjena, da nisem mogla spati niti takrat, ko bi lahko, ko sem ob vsakem Petrovem stoku stekla k zibki in ga dvigala, ko sem mislila, da je edini možen način uspavanja “na zizi” in ko sem “popustila” in ga čez noč raje vzela k sebi v posteljo, da bi spala vsaj kakšno urico, sva z Rokom družno sklenila, da bo treba kakšno stvar spremeniti.
Pomagali so tudi nasveti izkušenih (Alenka & Feri) in od včeraj je zibka v drugi sobi, mali se namesto z mamino tolaži s pravo dudo, na zizi ne visi več po dobro uro, ampak toliko, da se naje, poleg mlekca dobi eno porcijo avstrijskih “čudežnih” kapljic… Ne bom utrujala s podrobnostmi, zdi pa se mi, da so ti ukrepi pomagali pri vzpostavljanju ritma. Bomo sicer videli, kako bo v prihodnje, a včeraj ponoči je Peter spal čudežnih pet in in pol v komadu. Držite pesti, da ostanemo vsaj na pol tega, pa smo na konju!
Malček je nov član družine. V tem klišejski stavku je bistvena beseda “nov”. Nov, ne(po)znan, po svoje tuj in hkrati domač. Za to, da ga vzljubimo, poskrbijo hormoni, da ga spoznamo, pa potrebujemo čas in potrpljenje. Čeprav je šele prišel na svet, ima svoje potrebe in celo navade. Včasih se mi zdi, da v njegovih gibih prepoznavam tiste, ki sem čutila, ko je bil še v mojem trebuhu. Počasi se učim, kaj pomenijo nianse njegovega joka, kdaj je sit, kdaj pije in kdaj se pri meni le carta, kdaj trdno spi in kdaj se šele uspava. Skratka, dela imam več kot pred porodom, pa se zunaj najinega majhnega stanovanja to sploh ne opazi.
Materinstvo ni ena sama romantika, je očitno tudi trdo delo. A vedno bolj sem prepričana, da bo to najlepše plačano delo, kar sem ga kdaj opravljala v svojem življenju.
ps. Kot sem obljubila že pri Guštiju in Ani, bodo verjetno zdaj na sporedu bolj materinsko gospodinjske teme. Čeprav že malo razmišljam tudi o kakem novem prispevku na temo urednikovanja na spletu. Dnevnikov Objektiv mi je uspelo prebrati tudi v porodnišnici
Končno!
Vsi tisti, ki ste od petka nestrpno čakali, stiskali pesti in želeli najboljše: tole je najin sin Peter.
Po tem, ko me je v petek tik pred vizito na mafi poklicala Špelca in mi je tam cel specializantski krožek zaželel vse kul, sem oddivjal nazaj v Celje v bolnišnico, vmes pa še doma popokal fotoaparata in natipkal prejšnji post. Slabih 6 ur kasneje, ob 15:19 je Peter s svojimi 3560 grami in 50 cm ter bujno pričesko, kakršno je nekoč imel tudi njegov oči (glej fotko 
), prvič počival mamici na trebuščku. Mami se je ves čas odlično držala, prava fajterka, le vmes, ko je epiduralna malo popustila, jo je kar bolelo. Sama druga faza je šla super. Sicer bo pa tako Špelca vse poročala, da le pride do računalnika (jo že srbijo prsti).
Začelo se je! Držite pesti!
Ja, hecno je to. Živa legenda se niti še ni rodila, pa imamo že toliko obiskov! Me je skoraj kap, ko je Rok za danes naredil statistiko in ugotovil, da nas je prišlo pogledat več kot 700 obiskovalcev! Sicer nimam pojma, kaj pomeni ta številka v blogerskih razsežnostih, me pa vseeno fascinira. In jasno, ne delamo si utvar glede lastnih zaslug: več kot 90% vas je prišlo v goste zaradi Jonasovega smerokaza. Hvala, Jonas !
No, v kratkem, ko me bodo zalili hormoni, se bom najbrž vrnila v bolj gospodinjske vode, pa se bo tudi branost vrnila na normalo…
