Živa Legenda

Danes sem bila prav ganjena. Naj vam povem ozadje, potem pa si poglejte še filmčka.

Antoine je Francoz. Z mojo sestro sta se spoznala v Berlinu, na študiju. Ker trenutno živita v Parizu (on) in Ljubljani/Celju (ona), se srečujeta po celi Evropi. Nazadnje nas je Antoine obiskal v Celju.

Ob tej priložnosti je posnel dva filmčka. Prvi prikazuje umetniško četrt (nekateri bi rekli, da je oznaka prepotentna, ker gre bolj za dvorišče, a meni se zdi prav simpatična) v Celju, skoncentrirano okrog krčme Tamkoučiri pri Gosposki ulici v strogem središču starega jedra. Drugi prikazuje mojo nano na našem vrtu, ko igra harmoniko in poje. Stara je 83 let in še vedno v Celju ne mine nobena upokojenska žurka brez nje in njene harmonike. Ko sem bila majhna, so jo redno vabili v vrtce. Zdaj razveseljuje stanovalce doma za upokojence, bančne upokojence, borce, krajane mestne četrti in seveda svoje najbližje. Poleg slovenskih narodnih, popevk, partizanskih pesmi in šlagerjev igra tudi pesmi, ki jih je sama napisala in uglasbila. Nekatere so takšni hiti, da jih prepevajo mlajši rodovi na Pohorju (videla in slišala sem na lastne oči/ušesa).

Zakaj to razlagam? Ker imam oboje (umetniško četrt v Celju in svojo nano) pred nosom, pa zanju še nisem storila tega, kar je Antoine. Ko sem gledala filmčka, sem se namreč spomnila, kako ljubko zgleda Celje in kako simpatični in razgledani so njegovi prebivalci. In kakšna frajerka je naša nana na harmoniki. Pa kako zna lepo zapeti.

Na obisk je moral priti Francoz, da mi je pokazal, kako očarljivo je tisto, kar gledam vsak dan. Res sem ponosna na svoje mesto in na svojo nano.

prvi:

in drugi filmček.

ps. tisti zet, o katerem prepeva nana, je moj oče.

Danes je bil Peter na prvi rojstnodnevni zabavi. Praznovala je prijateljica Zoja (po domače Ferijeva Zojka), ki je upihnila prvo svečko. Naključje je hotelo, da ravno na dan OF, tako da smo imeli dvojno fešto. Jedli smo, pili in se veselili. Primerki potomcev so se razvrstili od skoraj dveh let pa do enega, ki je še skrit v trebuščku. Fantje so bili v večini, zato upamo, da se Zojina ekipa v prihodnosti okrepi. Zaenkrat kaže dobro.

Še nekaj fotk za lušte:

ženske v akciji

ferix v akciji


zoja hoče na grill

tihožitje s stricem

dve mami in trije otročki


perči bi torto, pa je še premlad

Vatikan je marsikaj. Je čudovita Petrova bazilika, so Vatikanski muzeji, skrivnostni vrtovi, železniška postaja, radio, papež… In je država in sedež rimskokatoliške cerkve.

Nisem nestrpna do verujočih. Spoštujem vernike, agnostike in ateiste. Hkrati pa moram priznati, da ne maram RKC kot pravne osebe s sedežem v Vatikanu. Ne maram je predvsem zaradi njene dvoličnosti, zanikanja in skrivanja spolnih zlorab otrok, ki jih storijo njeni duhovniki.

Če imate možnost, si oglejte BBC-jev dokumentarec Sex crimes and the Vatican. Poda kratek povzetek najbolj odmevnih škandalov v zadnjih letih. Med najhujšimi so irski, ameriški in brazilski primeri. Irska vlada je leta 2005 objavila t.i. Ferns Report, ki obravnava zlorabe otrok v škofiji Ferns na Irskem, zlasti pa neukrepe pristojnega nadškofa, ki je za zlorabe vedel. V ZDA so leta 2004 škofije Tucson, Portland in Spokane zaradi izplačila odškodnin žrtvam morale v stečaj. Odškodnine se gibajo med 22 in 53 milijoni dolarjev.

Da ne bo pomote: zavedam se, da se spolne zlorabe ne dogajajo samo znotraj katoliške cerkve. Problem ni toliko v tem, da do njih prihaja (vedno je in vedno bo), pač pa v reakciji cerkvenih oblastnikov. Ta je ničelna. Obstaja cerkveni dokument (“Crimen Sollicitationis“), ki ga je leta 1962 izdal papež in vsebuje navodila (nad)škofom, kako ravnati v primerih spolnih zlorab otrok s strani duhovnikov. Bistvena zapoved dokumenta (ki je tudi sam označen kot tajen) je, da se mora vse primere domnevnih zlorab obravnavati v absolutni tajnosti. Tajnost ni zapovedana le duhovnikom in škofom, ki za zlorabe izvedo, pač pa tudi žrtvam. Sankcije za primer kršitve tajnosti so med najhujšimi, kar jih premore RKC- med drugim tudi izključitev iz cerkve. Za uveljavitev te ortodoksne cerkvene doktrine v primerih pedofilije je bil v zadnjih letih najbolj zaslužen kardinal Joseph Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI.

Cerkveni predstavniki v civilnih in kazenskih postopkih zoper obdolžene duhovnike ne sodelujejo in ne dajejo informacij. Obstaja več primerov (znani so tudi v Sloveniji), ko je pristojni nadškof po tem, ko je zvedel za zlorabe, duhovnike prestavljal iz škofije v škofijo, da bi utišal govorice. Več ameriških duhovnikov, obtoženih pedofilije, se trenutno skriva v Vatikanu. Ta jih noče izročiti ameriškim organom, da bi jim lahko sodili. Cerkev se dela, kot da problema ni, še več, zlorabe otrok skriva, morebitnim vpletenim pa grozi s sankcijami, če bi “skrivnost” izdali. Razen omenjenega Crimen Solllicitationis cerkev nima nobenega stališča ali politike, ki bi kakorkoli skušala zavarovati otroke, žrtve zlorab. Namesto umika duhovnikov in sprožitve ustreznih (cerkvenih in državnih) postopkov celo omogoča (s tem, ko duhovnikom dodeljuje nove župnije), da se pedofilija nadaljuje.

Vse omenjeno so dejstva. Kolikor so pač lahko objektivna. V izogib očitkom o populizmu ne omenjam usod posameznih otrok, ki so jih spolne zlorabe trajno zaznamovale.

Povejte mi, kako naj spoštujem ali sem vsaj indiferentna do takšne ustanove? In ali res mislite, da je s simboličnega in načelnega vidika primerno, da bi bila RKC pristojna za verouk v osnovnih šolah?

Nedelja je bila dan za uživancijo. Zelo uspešno smo otvorili sezono grila, po lenarjenju pa se je popoldne prav prilegel kratek sprehod po kozjanskih gričih in gozdovih. Na eni izmed standardnih lokacij sva opazila prekrasno orhidejo. Če niste vedeli (jaz nisem): na slovenskih tleh uspeva kar nekaj vrst teh lepih cvetic. Botaniki omenjajo 76 vrst in podvrst slovenskih orhidej, ki sodijo v družino kukavičevk in so zaščitene. Zanimalo me je, kako je ime najinemu primerku. Mislim, da gre za Dactylorhizo lapponico oziroma laponsko prstasto kukavico.

Let na Taveuni. Jutro v vrtu.

Na današnji dan pred enim letom sva se zbudila na Taveuniju. Zaradi jet-laga prvič že okrog treh zjutraj, potem pa še nekajkrat do zore, ko so naju petelini dokončno prebudili. Najin bungalovček je bil v rajskem vrtu, kjer so rasli bananovci, pasijonke, papaje, limonovci, ananasi, kokos palme… Imela sva pravi botanični pouk; praktično vso tropsko sadje pred najinimi očmi in v najinih želodcih. Čisto brez pretiravanja: zjutraj sem za zajtrk natrgala in narezala čisto frišne banane in papajo in vse skupaj “začinila” s pasijonko in limoninim sokom. Zraven pa kofe- ta je bil instant, ga nisva sama spražila…

Mir na otoku je nepopisen. V času zunaj visoke sezone je tako malo turistov, da je hrana problem. Odprt je bil namreč en sam restaurant- v lasti dveh precej glasnih Američank (temu primerna je bila potem tudi klientela). Na srečo je bila najina soseda indijska družina. Pater familias je bil zelo zadovoljen, če sva prišla na zajtrk (samosa in limonin čaj) ali večerjo (kariji na vse možne načine).

Zajtrk nabran z dreves in grmovja.

Ja, na tem blogu je zavladalo zatišje. Največ je krivo lepo vreme, malo prispevajo razne administrativne in službene zadeve, malo pomanjkanje inspiracije. Včeraj, ko sem končno mislila, da bom imela nekaj “ibržnega” časa, pa je mami prišla na idejo, da je treba v Ikejo. Opremljanje prenovljenega vikenda na Pagu zahteva nešteto malenkosti. Petra sva odložili pri ta drugi babici in se odpeljali proti severu. Ikea je bila prazna, šoping sicer naporen, a izredno produktiven. Dali sva si duška in brskali dobre tri ure. Rezultat? Totalno nabit avto (s podrtimi sedeži ima mamin Jazz prostora skoraj kot kak mali kamion). Glavni izplen je tale retro foteljček.

V kombinaciji z lučmi, kavčem in rdečim tepihom bo terna. Jasno, ženske ne bi bile ženske, če ne bi nakupile še cel kup “dodatkov”, takih, na katerih se sicer rad nabira prah (svečke, vazice, posodice). In kako naj se človek upre posteljnini in povšterčkom?!

Skratka, Pagus bo kot iz škatlice, to je zdaj že jasno. Komaj čakam, da ga razkažemo še Perčiju. Če bo sreča, že med prvomajskimi prazniki.

ps. Da mi grejo reklame na tem blogu na živce, sem že povedela. Očitno je tudi, da me glavni urednik ne upošteva (logično, če pa z njimi zasluži 2,5 evra na mesec!). Ampak vsaj “življenjsko” bi pa lahko znali prav napisati.

Najinemu blogu je ime živa legenda. Tako smo namreč poimenovali Petra, preden je postal Peter. Ko pravno sploh še ni obstajal, dejstva pa so že govorila, da bo “fajter”.

Ko sem bila približno v petem mesecu nosečnosti, je drugi pregled krvi pokazal svežo okužbo s toksoplazmo. Verjamem, da vsi, ki (še) niste imeli bližnjih stikov z nosečnico, nimate pojma, kaj je to. Toksoplazmoza je bolezen, ki jo večinoma nevede (brez simptomov) preboli približno polovica svetovne populacije. Ko jo preboliš, dobiš protitelesa in si odporen (varen) enkrat za vselej¹. Nevarna je samo v primeru, da gre za svežo okužbo v nosečnosti². Povzroča jo parazit, ki se prenaša z mačjimi iztrebki. Če bi bilo izogibanje mačkam zadostna zaščita, bi bilo krasno. Pa žal ni. Staknete jo lahko s hrano (solato, drugo zelenjavo, svežim mesom), še bolj zoprno pa je, ker se lahko nalezete tudi s tem, ko primete kljuko od vrat, kanto za smeti, klopco, drevo in podobno in ga prenesete v usta. Človek mora imeti veliko smolo, da se okuži ravno med nosečnostjo. No, jaz sem jo imela.

Še danes nimam pojma, kdaj in kje sem se okužila. Niti blizu mačke nisem bila celo nosečnost, solato sem prala kot obsedena. Skratka, izvidi so bili totalni šok. Nosečnost se je naenkrat iz normalne spremenila v “patološko”. Toksoplazmoza lahko povzroči zelo hude poškodbe na plodu. Dobra novica je bila ta, da se okužba ne prenese vedno z matere na otroka. Prej ko pride do okužbe, manjša je verjetnost za prenos na plod (v prvih treh mesecih npr. manj kot 20%); če pa do prenosa pride, je teža posledic obratno sorazmerna s plodovo starostjo.

Lanskega poletja se zato ne spominjam preveč rada. A en dogodek je ostal v lepem spominu: telefonski klic na Ginekološko kliniko v Ljubljani, ob pol osmih zjutraj. Klicala sem s Paga, z morja, dober teden po amniocentezi. Z namenom izvedeti za izvid- je najin malček (da bo fantek, sva že vedela) okužen ali ne. Prijazna gospa na drugi strani me je potolažila naslednji trenutek, ko sem s tresočim glasom povedala svoje ime in priimek. “Nič ne skrbite, izvidi so v redu, test je negativen”. Rok je od nekod izvlekel buteljko najboljšega bordojca, ki jo je skrivaj pretihotapil od doma in malega svečano razglasil za živo legendo. Tako, da bo jasno. Mali je legenda zato, ker je zdrav. Dokler ne izkusite na lastni koži, ne dojamete zares, da je zdravje res edino, kar šteje.

Paraziti toksoplazme v človeški celici. vir

S tem sicer kalvarije še ni bilo konec, kajti amniocenteza ni 100% zanesljiva. Štiri mesece (do konca nosečnosti) sem vsak dan jemala po tri do štiri tablete³ (na začetku po sedem na dan), poleg rednih sem imela ultrazvočne preglede tudi v Ljubljani, Petru so takoj po rojstvu vnovič vzeli kri. Ko je bil star teden dni, je bil prvič na Infekcijski kliniki (pregled vseh dojenčkov s sumom na toksoplazmomo), pri treh mesecih pa drugič. In… zadnjič! Kajti: pred par dnevi je prišla iz Ljubljane navadna bela ovojnica z najlepšo možno vsebino. V njej po domače piše, da je Peter zdrav in ne rabi več kontrole.

1. razen pri zmanjšanju imunosti[back]
2. glej ad 1[back]
3. antibiotiki, folna kislina[back]

Hecno, kako se včasih zgodi, da imaš že v mislih eno temo za blog, potem pa malo posrfaš in ugotoviš, da te je nekdo prehitel. No, skoraj prehitel, jaz bom do trgovcev bolj prizanesljiva.

vir

Pred nekaj dnevi so čisto blizu našega stanovanja odprli novo trgovino (ni Lidl in ni Hofer, je ena od ostalih treh). Ni ravno hipermarket, ker stoji praktično v centru mesta, je pa verjetno tista kategorija, ki hiperju sledi (super?). Kakorkoli že, otvoritve sem se zelo veselila. Ne zato, ker bi bila obsedena s šopingom fasnge, pač pa zato, ker cenim dobro ponudbo in ker se nabavljanju hrane kot hišna gospodinja pač ne morem izogniti. Malo sem sumila, da bi nova trgovina s svojo ponudbo utegnila zvišati kvaliteto življenja bližnjih stanovalcev, ki smo bili zadnje čase obsojeni na uvelo in plesnivo zelenjavo ob zavijanju Saške Lendero. Na srečo so se moja sumničenja izkazala za utemeljena.

Priznam, v kupovanju živil do določene mere uživam. Vendar imam nekaj zahtev:
- sadje in zelenjava: poleg kvalitete je nujna velika izbira, ne smejo npr. manjkati paradižnik češnjevec, dobra solata, avokado, mango, poleti pa maline;
- siri: pri mocareli je obvezna kakšna italijanska znamka (tudi če ni “di bufala”);
- šunka: idealna je farmska (mislim, da je to avstrijska znamka);
- maslo: obvezno tisto polovično v zlatem papirju (pomurske mlekarne);
- jogurt: če se le da, navadni polnomastni od Dukata;
- ribe: že samo dejstvo, da trgovina ima ribarnico, je super;
- zelišča: po možnosti celo leto sveži bazilika, rožmarin, timijan, majaron, meta;
- vino: poleg slovenskih tudi kakšno cenovno ugodno tuje za vsak dan (npr. Chenet-ji so čisto solidna konkurenca);
- meso: sveža teletina.

Naša nova trgovina ima kar nekaj od naštetega, so pa prodajalke tudi zelo dojemljive za nove sugestije (preizkušeno, sem zaprosila za dopolnitev asortimana pri mocareli). In pomislite, odkrila sem celo sveži koriander!

Pri prvem obisku sem se že na vratih zaletela v svojo mamo, pri drugem pa v svojega očeta. Srečala sem še cel kup vozičkarskih kolegic in opazila nekaj lokalnih “znanih osebnosti”. Vsi smo sijočih oči in nasmejanih ust hvalili novo pridobitev in pridno polnili vozičke. Pa naj še kdo reče, da potrošništvo ne osrečuje!

ps. Žal imajo tudi v tej trgovini nakupovalne vozičke na denar. Danes sem iz mučne situacije rešila svojega očeta, ki revež ni imel pri sebi niti enega evra, da bi kupil nakupovalni voziček.

Tole je za vse tiste, ki imamo na Hrvaškem vikende ali pa radi hodimo tja na dopust. Kolikor vem, nas ni tako malo.

Enkrat sem že nekaj razmišljala o pozivu k bojkotu Jadrana. V ozadju te (in vseh podobnih) pobude je zanimiva domneva- namreč da se državljani identificiramo s politiki do te mere, da njihove konflikte s sosednjimi državami doživljamo kot svoje in smo se posledično za gorje, ki ga povzročajo hrvaški politiki Ruplu, pripravljeni maščevati tudi osebno- in to Hrvatu, ki nam že dolga leta na Hvaru, Cresu, Pagu daje v najem apartma s pogledom na morje. Smešno pravzaprav. Kaj imam jaz s tem, da se Rupel in Kitarovićeva ne moreta zmeniti? Kaj me sploh to briga? A ni bil Rupel postavljen za ministra ravno zato, da ON opravlja svoj posel, ne pa jaz? Kakšna predrznost pravzaprav- nekdo, ki je za to plačan, očitno ne dela dobro, zdaj mi bo pa težil, naj mu pomagam tako, da ne hodim na dopust na Hrvaško? Jao.

Očitno nimam nič proti Hrvatom. Jasno, tudi med njimi se najdejo zoprneži, težaki in primitivci. Jih je pa vsaj toliko tudi pri nas. Mene osebno na Hrvaškem mnogo bolj kot Hrvati motijo Slovenci, ki se za deset dni naselijo v apartma, potem pa cele dneve in noči nabijajo slovensko “zabavno” muziko, z Atomik Harmonik na čelu. Zraven sodi obvezno Laško pivo (ki ga seveda v nekaj platojih pripeljejo s seboj) v prevelikih količinah. V kafičih nalašč govorijo izključno slovensko in upajo, da jih natakar ne bo razumel, da se bodo potem lahko na glas zgražali.

Ko sem na Hrvaškem, se obnašam enako kot v ostalih tujih državah (in doma):
- trudim se govoriti hrvaško;
- upoštevam njihove prometne predpise in plačujem parkirnino, če je določena;
- ne nabijam glasbe čez normalno mero;
- kupujem tudi hrvaške časopise;
- poslušam hrvaški radio in gledam HTV (ali Novo ali RTL);
- živila sproti kupujem v njihovih trgovinah;
- na plaži in tudi drugod ne puščam smeti;
- pijem Ožujsko ali Tuborg.

Gotovo drži, da sem na Pag (tam imamo namreč vikend) navezana skoraj tako kot na Celje ali Ljubljano. Tako da mi lahko očitate pristranskost. Ampak zanimivo: še nikoli v vseh letih, odkar hodim(o) na Hrvaško, nisem imela ne jaz ne moji sorodniki in prijatelji niti ene slabe izkušnje. Kdor je spoštljiv in prijazen, dobi enako v zameno. Kdor na Hrvaško pride z občutkom večvrednosti, bo začel pozivati k bojkotu.
Pravzaprav: kar naj uživajo v Portorožu, bomo imeli mi več prostora!

Že večkrat sem slišala stavek “A veš, on(a) je tudi bloger(ka)”. Kot bi bilo pisanje bloga samo po sebi zagotovilo, da gre za kul osebo oziroma nekoga, s katerim si na “isti liniji”. To je seveda popolna zabloda.

Med slovenskimi blogerji (tujih ne berem, pa tudi naših ne prav veliko) je tako kot med Slovenci (oziroma ljudmi) nasploh: peščica je odličnih, nekaj je dobrih, večina je povprečnih in tako nazaj. Nekateri mislijo, da bodo z bloganjem reševali večne (življenjske in svetovne) probleme, drugi blogajo zaradi statistike in kobajagi vplivnosti, tretji uživajo v komentarjih, četrti pa preprosto- čvekajo. Nič od naštetega ni narobe, nič ni vredno obsojanja ali zgražanja. Končno- koga pa tako zelo motijo osebki, ki vse našteto počnejo v realnem življenju? Branje in komentiranje prispevkov, ki se ukvarjajo z blogotripi, se mi zdita čisto zapravljanje časa. Tudi spuščanje v polemike z že prepričanimi, poskusi spreobrnjenja in zmerjanje (“zajebavanje”) so brezveze. Koliko nepotrebne energije in časa za en sam čvek. Res je- tudi sama imam o marsikaterem blogerju (blogerki) svoje mnenje- ustvarila sem si ga pač na podlagi nekaj zapisov in komentarjev. Seveda, nekateri se mi zdijo obsedeni, drugi zakompleksani, tretji pametni, četrti občutljivi. A kdo sem jaz, da bom vsem, ki mi niso všeč, solila pamet in jim to javno naznanjala? Pa tudi- zakaj?

Resnično moteči so le tisti blogerji, ki so primitivni in žaljivi in to do mere, ko ogrožajo ali posežejo v pravice drugih. Tega problema žal ne bo dokončno rešil noben blogerski kodeks; tako kot obstajajo primitivneži pred računalniki, obstajajo tudi v njih. Absolutno pa podpiram pravno varstvo v takih primerih. In temu primerno visoke odškodnine. To je (preizkušeno) tudi edino zdravilo, ki deluje na dolgi rok. Pomislite samo na rumeni tisk- mislite, da bi Požar v Direktu objavil obdukcijski zapisnik, če bi moral Dnevnik računati z npr. 100.000 evri odškodnine?

Možno je sicer, da bi blogerji ustanovili neke vrste častno razsodišče, ki bi presojalo o domnevnih kršitvah (česa? blogerske etike? a je ta kaj drugačna od neblogerske?) na podlagi individualnih pobud. To lepo deluje pri oglaševalcih ali novinarjih. A sem precej skeptična, da bi tudi v blogosferi. Bojim se namreč, da je med slovenskimi blogerji že preveč osebnih zamer. Pristranskost se kaže v dveh fenomenih: po eni strani v pljuvanju po tistih, ki niso simpatični in to ne glede na to, kaj napišejo; po drugi pa v povsem nekritičnem malikovanju nekaterih (večinoma “slavnih”) blogerjev- vse, kar objavijo slednji, je zakon! Primerov pa nalašč ne bom navajala, naj vas matra firbec.