Špelca
May 26th, 2007
May 26th, 2007
Včasih je težko biti punca
To so podatki:
- punca, 31 let
- kariera dobra
- trenutna služba negotova
- z dojenčkom- na porodniškem
- želi si še (vsaj) enega otroka- kmalu
- rada bi bila dobra mama
- rada bi bila dobra žena
- ambiciozna: rada bi bila dobra v službi.
Dilema: ali je odgovorno, da si v takšni situaciji omisli (novo) zahtevno in odgovorno službo? Ali ni neresno, če gre po letu dni že na novo porodniško? Kako se človek, vajen akademske svobode (in dooolgih počitnic), navadi na pet tednov dopusta? Bi lahko vsaj en dan na teden delala doma? Kako sploh funkcionira družina, kjer se oba starša vsak dan vozita iz Celja v Ljubljano in nazaj? Ni bolj enostavno odložiti kariero za pet, deset let?!
Me je prav ujezilo, da je o shoppingu takoj cel špalir komentarjev, o pravih življenjskih dilemah pa nobenega.
v tem v veliki meri po moško urejenem svetu.
Dileme, ki si jih naštela, so še kako domače velikemu delu ženske populacije. Kadar gre za kompleksne zadeve, se jaz na koncu (če zberem dovolj poguma!) odločim tako, kot mi šepeta intuicija. Vsaj ena babja prednost
In če kaj pomaga: nisem še srečala veliko ljudi, ki bi jim bilo na smrtni postelji žal, ker se niso bolj posvetili karieri. Pa mnoge, ki so s starostjo vse bolj obžalovali, da se niso bolj posvetili odnosom & gojili pristne bližine: v prvi vrsti z otroki in partnerjem, v drugi pa s prijatelji & drugimi dragocenimi ljudmi.
Projekti, delo, kariera lahko počakajo… otroci pa so majhni samo enkrat. Pa vso srečo, kakorkoli se boš odločila.
Hvala Marja! Imaš čisto prav, tudi jaz sem pričakovala malo več odziva pri tem postu. Je pa tvoj point pravi- spomnim se, da sem pred časom gledala intervju z neko profesorico, zdaj že upokojeno, ki jo zelo cenim. V slovenskem (pa še kakšnem) merilu si boljše kariere, kot je njena, niti ne moreš predstavljati. Ko pa so jo vprašali, če bi kaj v življenju naredila drugače, je odgovorila, da ji je žal, da ni več časa preživela s svojo družino. Na te njene besede se še danes večkrat spomnim.
Tudi sama sem pred kratkim šla skozi podobno dilemo. Ponudili so mi službo, vendar bi bila moja štruca stara šele 3 mesece. No, na srečo se je izteklo tako, da so ugotovili, da rabijo nekoga drugega. Zdaj je stara dobra dva meseca in res si ne predstavljam, da bi jo že tako majhno pustila v vrtcu ali kje drugje.
Marja,
enostavno zato, ker je veliko težje to. Težko je razmišljat o tem, še težje kaj napisat. Ker smo ujete v nek krog. Sama sem (še) drez družine, čeprav sem preko 30 že. Nisem karieristka (me je nekaj mesecev nazaj zadel komentar prijateljice, da, če si je koga predstavljala izmed fax sošolcev, da bo pomemben v smislu kariere, da bom to jaz?!?!?!), pa sem v povprečju 10-12 ur na dan pod službo. Ker sem neumna? Da, priznam, sem pridna, marljiva, delovna, sama vidim delo in kar obljubim, mora biti narejeno. Obljubim (rečem Bom) pa vse preveč/krat! Enostavno ne znam reči ne. Želim pa si vse prej, kot to – da dam 90% mojega efektivnega dne službi
Se pa popolnoma strinjam z izrečenim – še nikomur ni na stara leta bilo žal, da ni več delal!!! Sicer me delo vsebinsko veseli, me bogati, tudi izpolnjujem sebe, a vse okoliščine vezane na to me žrejo. Zato počasi (RES počasi, pa vendar) trgam to vezo jaz-sem-kar-delam v smislu, da delam ne samo v službi, ampak da nekaj delam tudi doma, v prostem času, zase. In poskušam spremeniti lastno razmišljanje – moja služba sem jaz, ne moja šefica. Če jaz ‘crknem’ od truda v pisarni … pač, prišel bo nekdo drug, nihče se ne bo spominjal mene!!!
Torej, ženske, otroci, družina, dom! Četudi ne bo € za maldive in fancy avto in čeveljce za nad 100€ – bo pa zato miv duši, sreča v srcu in nasmeh na ustnicah!!! Od tega se živi dolgo in dobro.
Pika