Jun 3rd, 2007
Ena in edina
Pet najljubših predmetov sem preskočila, ker jih enostavno ne znam našteti. Mogoče jih je več kot pet, bolj verjetno je pa en sam.
Moja najljubša stvar še ni materializirana, a živi z menoj že kar nekaj časa. Ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo: ena ravno prav velika hiša, z ravno prav velikim vrtom. Da Perčiju ne bi bilo treba odraščati v blokih (ker jih res ne maram), da bi se skozi okno videla drevesa in trava, da ne bi slišala prometa, da bi imeli žure s karaokami, piknike in rojstnodnevne zabave, da bi imeli otroci dovolj prostora za igranje in midva z Rokom vsak svoj kotiček za delo. Da bi imela par gredic, kosilnico, teraso in balkon, banjo v kopalnici, garderobo (s posebnim prostorom za čevlje) in veliko kuhinjo. V svetu stvari je to moja edina in največja želja.
vir
Res bi bilo lepo, če bi čez par let na tole tipkovnico tipkala v svoji mali hiški.
Tvoja želja…in želja še veliko drugih mladih in malo starejših, družinic in samskih. Vendar pa se človek vpraša, kako do lastne hiške, če je tvoje bogastvo predvsem (in zgolj) tvoje znanje (na srečo je faks še relativno poceni), če ti starši ne morejo pomagati na takšen ali drugačen način ker ob dandanašnjih cenah nepremičnin (in če je partner v podobni situaciji) tudi dva ob solidni plači komaj spravita skupaj za kakšen zadosten kredit na dolgi rok, ostane pa le še za nujne življenjske stroške.
Mar bi država namesto prepovedovanja splavov poskusila reševati stanovanjske probleme mladih družin (tole mislim da je tak strokoven termin) na kakšen bolj življenjski način, malo hitreje in malo bolj intenzivno, pri čemer obstaja tudi možnost subvencioniranja marsičesa, ne le najemnin. Ker če še niso ugotovili, Stanovanjski sklad zelo očitno ne zadostuje. Sicer bo vlada na koncu vladala le še sama sebi…