Jun 7th, 2007
Slaba obramba
Če se misli cerkev proti odškodninskim tožbam zaradi pedofilije braniti z argumentom o nedokazani krivdi osumljenega duhovnika v kazenskem postopku, bi morala resno razmisliti o zamenjavi odvetnika.
Kazenski in pravdni postopek (kjer se praviloma odloča o odškodnini) sta dva ločena postopka, ki načeloma ne vplivata drug na drugega. Lahko tečeta hkrati, lahko eden za drugim, lahko teče le en sam. V kazenskem postopku nastopa država (v njenem imenu državni tožilec) zoper storilca, v odškodninskem pa oškodovanec zoper storilca. Kdor je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, bo načeloma odgovarjal tudi odškodninsko (vendar le, če se bo oškodovanec odločil za tožbo). Kdor je bil oproščen kaznivega dejanja, še vedno lahko odškodninsko odgovarja za isto (!) dejanje. Razlog je v višjem dokaznem standardu v kazenskem postopku. To še toliko bolj velja, če osumljenec med kazenskim postopkom umre. Tak osumljenec sicer res ni bil obsojen, vendar pa tudi ni bil oproščen, saj je kazenski postopek prenehal na podlagi sklepa o ustavitvi (zaradi smrti osumljenca), ne pa na podlagi sodbe. Seveda zoper umrlo osebo ni mogoče več sprožati sodnih postopkov, možni pa so postopki zoper druge (pravne ali fizične) osebe.
Skratka, dejstvo, da je artiški duhovnik med kazenskim postopkom umrl, samo po sebi še zdaleč ne pomeni, da so odškodninske tožbe neutemeljene. Kar pa hkrati ne pomeni, da ne morejo biti neutemeljene iz kakšnega drugega (pravnega) razloga.
