Jun 20th, 2007
Kdaj se začne vzgoja?
Zelo rada prebiram članke o vzgoji otrok, zdi se mi, da je to tema, ki me bo še zelo okupirala v naslednjih letih. Treba se bo učiti sproti in biti načelen. Upam, da mi bo uspelo. Si pa zadnje čase postavljam vprašanje, kdaj se vzgoja sploh začne. Zdi se mi, da dojenčka še ne moremo ravno vzgajati. Naš Peter se je zadnje dni iz neverjetno pridnega otroka spremenil v pravega pobalina. Če mu kaj ni prav, začne prav glasno jamrati in če mu hitro ne ugodimo, se začne seveda dreti. Mislim, da veliko več stvari okrog sebe opazi, zato ga vse zanima in mu statičnost (v stolčku, na igrišču, v posteljici) ni več zanimiva. Treba se je premikati, z vozičkom ali v naročju, in mu pustiti, da se dotika novih in zanimivih reči (najbolj vznemirljivi so daljinci, kabli, miška, časopisi, robovi, plastične vrečke, polulane plenice in robci za čiščenje ritke).
Rok pravi, da mali že malo izsiljuje in ga bo treba počasi strenirati. Nisem zagovornica tega, da se povsem podredimo otroku in mu v vsem ugodimo, a pri šestmesečnem dojenčku ne vidim druge možnosti, kot da mu nudim tisto, kar trenutno hoče. Sicer se bo jokal in bo vedno bolj razdražen, težko ga bo pomiriti, midva pa ob dretju tudi ne bova ravno srečna.
Seveda pa je mogoče to samo prehodno obdobje, ki ga bo minilo. Bomo videli. Kot so rekli stari Rimljani: experientia docet.
Takole Špelca:) Očitno si pri vzgoji že malce pozna, ne pa še prepozna. Peter že prav dobro ve kaj lahko in česa ne sme, predvsem pa ve kako vodo speljati na svoj mlin. 6 mesečni otročaji namreč že prav dobro vedo koga in kdaj lahko izsiljujejo. Mislim, da dojenčkov ne gre podcenjevati. Čeprav so majhni, nebogljeni in ne vem kakšni še, prav dobro vedo kaj lahko in česa ne smejo. Tudi pri 6 mesecih. Sama sem mnenja, da se vzgoja začne že prvi dan, ko nov družinski član prestopi prag domačih vrat. Isto kot pri pasjem mladiču. Dosleden moraš biti od vsega začetka, drugače ti je lahko potem še pošteno žal. Priporočam knjigo Bogdana Žorža: Razvajenost- rak sodobne vzgoje.
Špelca, sigurno ne izsiljuje. Tako majhen otroček še ni zrel za tako kompleksen mentalni proces kot je mamipulacija. Dojenček ima pač omejene možnosti komunikacije in nam lahko le na ta način pokaže, da mu nekaj ni prav. In, ker za to ne more poskrbeti sam, smo starši tu zato, da mu pomagamo.
.
Drugače pa je jasno, da je bolj siten, saj mu, kot si napisala, rastejo zobki in je malo slabše volje. Saj veš, tudi ko nas, odrasle kaj boli, je naš tolerančni prag mnogo nižji.
Čim več ga dajaj sedeti na tla, da bo samostojno sedel, okrog njega pa daj veliko različnih stvari, da jih bo jemal in raziskoval.
Roku pa povej, da naj s trdo očetovsko roko nastopi šele po 1. letu
@Anja- se strinjam z Mino. Zame se vzgoja (lahko) začne takrat, ko otrok razume, zakaj smo nekaj naredili in se zato zaradi našega vedenja nekaj nauči. Tak majhen dojenček pa najbrž ne razume, zakaj se mora dreti v postelji, če mu pa tam ležati pač ne paše. Še posebej pa strogi prijemi odpadejo, kadar dojenčka kaj muči- je bolan, rastejo zobki ipd. Knjigo si bom pa verjetno kupila- sem jo že uočila.
Peter je sicer v glavnem na tleh, zaenkrat pa še ne sedi sam, zato je ali na hrbtu ali trebuščku (potem se poskuša plaziti). Upam, da se res kaj vidimo!
@Mina- bo prebral. Saj ni, da bi bil kak vzgojni manijak.
Sama pa Žoržu ravno ne priznavam vzgojnega maksimuma. Glede na njegovo pojavnost v medijih imam včasih občutek, da gre pri njem bolj za “genialno idejo, da smo vsi po malem razvajeni in gre zato čisto vse narobe”. Sploh njegova predavanja so polna tovrstnih populizmov in se mi zdi, da včasih to svojo idejo razvajenosti že močno banalizira.
Res je, razvajenost je zagotovo en izmed ključnih primerov, ampak pogosto gre boj proti njej že v skrajnost, ko se mamice nekajtedenskih (!) dojenčkov paranoično bojijo, da svojega malčka ne bodo razvadile s svojo pozornostjo
V branje pa priporočam razmišljanja Zdenke Zalokar Divjak, psihologinje logoterapevtke, ki je precej bolj realistična v iskanju vzgojnih pristopov.
V končni fazi pa sta ljubezen in razumnost najboljši orodji
@Anamarija: Ja, meni je Zalokarjeva zelo všeč- berem njene prispevke v Oni, če je izdala kakšno knjigo, pa prosim sporoči! Se strinjam s kombinacijo ljubezni in razuma- kot pač pri vsem v življenju.
Preglej tole. Jaz sicer poznam njene zapise iz revij Vzgoja in Naša družina, kjer se najde precej kakovostnih člankov o vzgoji (in še marsičem drugem, tudi za neverne).
Se ne strinjam s tem, da »mali izsiljuje in da ga bo treba strenirati«. Mali dojenčki s takim obnašanjem izražajo svoje potrebe, želje. Saj drugače ne znajo. Oni ne znajo reči kot odrasli: rad bi imel igračko, radi bi se dotaknil pleničke. Če mu tega ne daš, se obnaša tako kot zna. Ampak zakaj mu ne bi dal tega, če želi raziskovati zunanji svet: naj potipa pleničko.
Pri dojenčkih je najvažnejša ljubezen. S tem ko odgovoriš na njegov jok, s katerim izraža neko potrebo, se bo majhen dojenček naučil varnosti, ljubezni: obstaja ena oseba, ki ga posluša, ki so ji mar njegove potrebe itd. Če dojenček joče, nekaj rabi: če je sit, previt, potem pa rabi ljubezen. Ljubezen pa dobi tako, da ga cartaš in ujčkaš. ali pa hoče raziskovati zunanji svet. rad bi se stvari dotikal. Dojenčki niso “otročaji”, ta oznaka je ekspresivna, ki ima zelo negativno konotacijo in že to nekaj pove.
jaz sem pri hirkani našla omembo knjige why love matters (sue gerhardt), ki govori o tem, kako pomembna je toplina in to, da zadovoljimo dojenčkove potrebe, da potem zrasejo v odrasle, ki znajo izražati svoja čustva in nimajo psihičnih težav. sama jo ravno v tem trenutku berem: zelo zanimiva.