Tisti, ki imate že kaj izkušenj: nam lahko priporočite kakšne dobre kompilacije otroških pesmic? Mačka Murija v izvedbi Nece Falk imamo, Romana Kranjčan mi pa ni preveč všeč (vsaj ne tista midi varianta, ki sem jo poslušala). Mislim, da Perči prihaja v mesece, ko bi mu že pasalo malo požurirati.
… las, kaj pa drugega. V soboto mi je dokaz predočila frizerka. Je treba sploh kaj dodati? Razen mogoče to, da me na gubice ni bilo treba posebej opozarjati. Jih ni mogoče zgrešiti.
ps. Pa da slučajno ne bi kdo mislil, da sivi lasje in prve gubice pomenijo konec mozoljev. Jaz jih bom očitno imela do smrti. Oziroma vsaj do mene.
V odličnem komentarju Aleša Čara, objavljenem v sobotnem Dnevniku o dogajanju v zvezi s financiranjem Slovenske matice, sem naletela na tole izjavo Draga Jančarja: “Kdor misli, da minister prof. dr. Vasko Simoniti ni imel pravice omogočiti izida knjig Slovenske matice, kdor misli, da naj bi te knjige zaradi neke administrativne napake ostale v rokopisih, kdor misli, da naj to ustavi delo Slovenske matice, ta ne misli samo rigidno birokratsko, ampak tudi barbarsko: važni so obrazci, ne knjige, vsi smo pred birokracijo enaki.” Jančar je to zapisal v obrambo svojemu in ministrovemu početju v kolumni v Sobotni prilogi.
Če me spomin ne vara, velja Jančar za demokrata par excellence. Nad njegovim razumevanjem pravne države bi se zato morali resno zamisliti.
Ena izmed osnovnih sestavin demokracije je pravna država. Brez pravne države o demokraciji sploh ne moremo govoriti in obratno: pravna država brez demokracije je brez pomena.
Pravna država poenostavljeno pomeni, da se je oblast dolžna ravnati po pravnih predpisih, ne pa odločati ad hoc – glede na trenutno razpoloženje posameznega uradnika. To zagotavlja pravno varnost – državljani vnaprej poznamo svoje pravice in obveznosti, postopki pred državnimi organi pa tečejo po vnaprej določenih in demokratično sprejetih predpisih (npr. po zakonu o upravnem postopku). Sodoben koncept pravne države skuša združevati dve skrajni pojmovanji prava- pozitivnopravnega in naravnopravnega. Po prvem je pravo tisto, kar (po domače povedano) “piše v zakonih” – in to ne glede na vsebino. Po drugem je pravo tisto, kar je “pravično”- ne glede na formo. Prvi pristop je lahko preveč formalističen (zakon predpiše, da se kritiziranje oblasti kaznuje s smrtjo), drugi preveč ohlapen (vsak si sam razlaga, kaj je pravično), oba sta bila v preteklosti že predmet političnih zlorab. Moderna pravna država naj bi zato delovala po načelu, da se predpisi spoštujejo, oblast pa mora zagotoviti, da je tudi njihova vsebina “pravična” (legitimnost). Vendar pa to ne pomeni, da lahko državljan, ki nek predpis šteje za nepravičnega (nelegitimnega), tega preprosto ignorira. Vsakomur so na voljo demokratična sredstva, ki omogočajo izpodbijanje, spremembo ali odpravo pravnih pravil (pritožbe, predlogi novih zakonov, izpodbijanje zakonov pred ustavnim sodiščem). Neupoštevanje pravnega pravila je lahko samo izjemno – zgolj in samo takrat, ko bi posamezno pravilo tako očitno kršilo temeljna moralna načela in vrednote, da bi bilo po splošnem pojmovanju nepravično, ravnati se po njem. V vseh ostalih primerih neprimernih (nepravičnih, slabih, neumnih, togih, prekompliciranih) pravil pa smo se državljani dolžni ravnati po njih, tudi če se z njimi ne strinjamo – in to toliko časa, dokler niso spremenjena skladno s predpisanimi postopki.
Jančarjev pogled na delovanje (pravne?) države je izrazito sproščen: pravilo, po katerem morajo založniki pravočasno in pravilno izpolniti prijavo za dodelitev finančnih sredstev, je birokratsko, zato ga ni treba upoštevati. Pravično je, da Slovenska matica dobi dovolj denarja za svoje delo. Če tega ni mogoče doseči zaradi “administrativne napake” (neupoštevanja pravnega pravila), je legitimno vsako (ministrovo) dejanje, ki vodi do finančne rešitve problema Slovenske matice in torej zagotavlja pravičnost.
Ko eden vodilnih intelektualcev v državi in akademik Drago Jančar razglasi upoštevanje pravnih pravil za barbarsko, je zamah z roko premalo. To je trenutek, ko se morajo v bran pravni državi oglasiti tudi ugledni pravniki. Zaenkrat njihovo delo (k sreči uspešno) opravljajo literati.
Saj vem, da mi ne boste verjeli (v najboljšem primeru boste nevoščljivi), ampak v Celju dejansko DEŽUJE. Šit, je že nehalo. Tole je bila najbolj ekspresna ploha, kar sem jih doživela (največ tri minute).
Me pa situacija spominja na Old Shatterhanda, ki je s požarom v puščavi sam ustvaril nevihto in sebe ter kamerade rešil gotove smrti zaradi dehidracije. Če se prav spominjam, je bilo to v Old Surehandu?! Kakorkoli, knjige Karla Maya sem v mladosti oboževala. Ne sprašujte, kolikokrat sem jih prebrala. Rekorder je vseeno moj brat, ki je znal na pamet cele strani Vinetouja (in to NI literarni element pretiravanja). Old Shatterhand se nama je zdel na začetku največji frajer, kar jih je ustvarila mati prerija. Kasneje, ko sva odrasla, sva ugotovila, da naju že kar živcira, tako je popoln.
Do konca naših družinskih počitnic sta še dva dneva in ob misli na peklensko vročino, ki nas bo drug teden pričakala na celini, smo kar malo slabo volje. No, vsaj midva z Rokom, Perči se verjetno niti ne sekira.
Počitnice z dojenčkom seveda niso enake tistim, ki sva jih bila vajena doslej. Vstajali smo s soncem in galebi, med jutranjimi sprehodi čakali, da odprejo prvi kafič na rivi, napolnijo pekarne in dostavijo časopise. Sliši se kičasto, ampak naj vas potolažim- tudi jutranje romantike se (zaspan) človek hitro preobje.
  |
Če potegnem črto, so bile to krasne počitnice. Naš dojenček je užival, pridno spal in se igral, se sprehajal, raziskoval, se kopal in izpilil tehniko odkimavanja do perfekcije (zdaj z babico vadi pa-pa, ker baje njegov kolega z Grobelnega to že obvlada!). Prebrala sem eno knjigo in veliko časopisov, pogledala dve nadaljevanji inšpektorja Rebusa, zadnjega Bonda in Hudičevko v Pradi (imamo satelitsko in vse možne Premiere); zadnja je veliko razočaranje (ne vem, zakaj se je bilo treba siliti z zgodbo- v nekaterih žanrih njena okvirnost čisto dobro funkcionira). Izpolnila sem en profesionalni dolg, drugi je še na stand-by-ju. Imeli smo veliko obiskov in se dodobra nasmejali in naklepetali – to je šlo seveda na račun spanja. Perči je doživel prvo jadranje. Rok je posnel ogromno dobrih fotk. Zmagovalec osvežilnih pijač je letos postal mojito, ki smo ga pripravljali po pravem kubanskem receptu (njemu na čast smo v paškem vrtu tudi posadili grmiček mete, ki že odlično uspeva). Ogledali smo si Nin in naredili izlet v Zadar. Po hiši smo dokončali še zadnje malenkosti, na vrtu pa pridno zalivali travo, oleandre, oljke, zelišča in plevel. Dvakrat sva uspela s čolnom na krajšo turico po zalivu, enkrat celo v Vrata. Pri Berekinu (picerija) smo izpolnili poletno normo, pri Šimetu (girice) tudi.
In česa nisva počela? Nisva dolgo spala, nisva se niti enkrat kopala na drugi strani otoka (v divjini), nisva kolesarila, Rok ni ujel nobene hobotnice (pravzaprav se sploh ni potapljal). Nisva delala dolgih izletov s pasaro, nisem prebrala gore knjig, nisem dokončala članka, Rok je premalo delal muziko. Če sem kaj pozabila, me bo dopolnil.
Prve počitnice z dojenčkom so prelomne, kot je poseben vsak rutinski dogodek, ko se prvič odvije v njegovi družbi. Ne le, da smo jih preživeli, prav luštno smo se imeli.
Bi se pa zdaj prilegel teden pravega dopusta. 
Malo dlje je trajalo, ampak je treba razumeti, da smo bili skoraj dva tedna v internetni osami. To je torej za Piko in Lolito.
1. Sem pridna punčka. Ne kadim (OK, včasih, če preveč spijem), v šoli same petke, na faksu (skoraj) same desetke, še v puberteti sem ubogala atija pa mamico. Že celo življenje hodim z istim (edinim) tipom (očijem od legendice). Ja, za zehat.
2. Nimam predsodkov do plastičnih operacij. Mogoče zato, ker imam moža plastika?? Ne bi pa prenesla, če bi on predlagal, da se dam operirati.
3. Bojim se primitivcev in nasilnežev. Ne maram šovinistov. Ne maram sedanje vlade in organsko ne prenesem Branka Grimsa in Janeza Podobnika. V tem vrstem redu.
4. RES imam rada lepe oblekce in čeveljčke. Če bo kdaj Rok dobro zaslužil, bi ga z veseljem malo zajedala.
5. Kljub prejšnji točki nisem plehka, niti razvajena. No, vsaj meni se tako zdi.
6. Rada predavam, rada nastopam, rada dobro govorim in pišem. Rada imam študente, nimam rada vseh sodelavcev.
7. Trije zoprni spomini: prvič bi me še osnovnošolko lahko ubil plaz pod Triglavom; drugič kot brucko sredi noči nek tip, ki me je poskusil zadaviti z nožem na vratu; tretja zoprnija toksa med nosečnostjo.
Nimam idej za novo sedmico, ker so se vsi zanimivi že pofočkali.
Za plagiat Mojce Mavec sem izvedela iz pisma Jane Kolarič v Oni. Bila sem resnično presenečena, pri sebi sem pomislila: »Groza, če bi me takole razkrinkali, bi se vdrla v zemljo«.
Tega ne pišem kot nekdo, ki je brez greha. V mojem poklicu se še prehitro zgodi, da si prisvojimo (včasih namenoma, včasih res iz malomarnosti) misli in ideje koga drugega. Zato ne mislim obtoževati in se zgražati; še toliko manj pa Mojco opravičevati. Mnogo bolj kot kraja intelektualne lastnine pa me je tokrat razjezila nespodobnost Marka Crnkoviča.
O kraji
Izrazi kot »povzetek zapisa nemškega avtorja« (tako Mojca Mavec na svojem blogu) v tej zadevi niso umestni, ker zavajajo. Ni šlo za povzetek, ni šlo za predelavo, ni šlo za prevod. Če nekdo kolumno, črtico, roman drugega avtorja objavi pod svojim imenom, je to kraja. Čisto enaka, kot če bi nekomu ukradli računalnik. Pravno je to kršitev avtorskih pravic, materialnih in moralnih. Problem ni toliko v honorarju, ki ga je za to prejela (in ga ni delila z založbo). Problem je bolj v tem, da ni navedla, kdo je resnični avtor zgodbe. Zato je njeno opravičilo založbi sicer na mestu, a vsekakor premalo, če se hkrati ne opraviči tistemu, ki si to najbolj zasluži- Wladimirju Kaminerju.
O tem, da »itak vsi kradejo« in da »smo vsi plagiatorji«
Prvi argument si zaradi svoje perverznosti sploh ne zasluži odgovora. Da niti ne omenjam neumnosti v stilu »uboga reva, imela si pač smolo, da so te odkrili«.
Drugi je malo bolj perfiden, ker izhaja iz nespornega dejstva, da vsi ustvarjalci svoje ideje in zgodbe jemljejo iz občečloveške zakladnice znanja, kamor sodi tudi vse, kadarkoli napisano in objavljeno. Vsaj pravno je situacija jasna: idej si nihče ne more prilaščati, na njih ni avtorskih pravic. Vsakdo lahko isti motiv, isto idejo uporabi v svoji zgodbi, pesmi, sliki. Tisto, kar pravo varuje, je avtorjev poseben, izviren, njemu lasten način izražanja. Seveda je ustvarjalni navdih neizogibno povezan z vsem, kar je avtor do tedaj doživel, videl, prebral, občutil. Toda kot oseba je neponovljiv, zato bo enkraten in neponovljiv tudi njegov konkretni opis v preteklosti že neštetokrat izrabljene ideje. Ni torej problem takrat, kadar dva avtorja o isti stvari napišeta vsak svojo kolumno. Problem nastane, če drugi avtor prevzame konkretne stavke, besede, tek dogodkov in misli, kot jih je ubesedil prvi.
O zapisu Marka Crnkoviča
Zbodlo me je več stvari. Da je zapis tako očitno pristranski in čustven, še nekako razumem. Ampak da človeku prijateljstvo tako zamegli misli, je pa čisto preveč. Zakaj je treba zapisati, da je Mojco Mavec razkrinkala »neka« Jana Kolarič? Od kod mu ideja, da je to storila samo zato, da bi izpadla pametna in pravičniška, ker je razkrinkala svojo kolegico? Je res treba insinuirati, da gre za zakompleksano wannabe literatko (Mojčina »kolegica«- v narekovajih!), ki cele dneve samo preži, da bo z razkritjem plagiatorstva užila svojih pet minut? Kaj pa, če rada prebira kolumne Mojce Mavec in jo je zato prav prizadelo in razjezilo, ko je ugotovila, kakšno grdo stvar je zakuhala? Njegova ideja, da bi uredništvo One neprijetnost moralo rešiti na štiri oči, da bi ubogi Majci Mavec rešilo kolumnistično kariero, je pa naravnost pokvarjena.
Ni prav, da človek, ki v našem novinarskem in kulturniškem svetu nekaj pomeni, s tako lahkoto ponižujoče in žaljivo govori o ljudeh, ki jih sploh ne pozna. O ljudeh, katerih edini greh je v tem, da spremljajo sodobno literarno produkcijo, so pošteni in se jim zdi kitenje s tujim perjem nesprejemljivo. Pismo Jane Kolarič je točno takšno, kakršno mora biti, če naj njeno odkritje izpade verodostojno: jasno, temeljito, kritično, s številnimi nedvoumnimi dokazi in pošteno. Zapis Marka Crkoviča je točno takšen, kakršen zapis kredibilnega urednika (Blogosa, Razgledov, novega dnevnika) ne bi smel biti: žaljiv, podcenjujoč, oseben (brez vsake potrebe) in napadalen. Škoda.
