Živa Legenda

Za plagiat Mojce Mavec sem izvedela iz pisma Jane Kolarič v Oni. Bila sem resnično presenečena, pri sebi sem pomislila: »Groza, če bi me takole razkrinkali, bi se vdrla v zemljo«.
Tega ne pišem kot nekdo, ki je brez greha. V mojem poklicu se še prehitro zgodi, da si prisvojimo (včasih namenoma, včasih res iz malomarnosti) misli in ideje koga drugega. Zato ne mislim obtoževati in se zgražati; še toliko manj pa Mojco opravičevati. Mnogo bolj kot kraja intelektualne lastnine pa me je tokrat razjezila nespodobnost Marka Crnkoviča.

O kraji

Izrazi kot »povzetek zapisa nemškega avtorja« (tako Mojca Mavec na svojem blogu) v tej zadevi niso umestni, ker zavajajo. Ni šlo za povzetek, ni šlo za predelavo, ni šlo za prevod. Če nekdo kolumno, črtico, roman drugega avtorja objavi pod svojim imenom, je to kraja. Čisto enaka, kot če bi nekomu ukradli računalnik. Pravno je to kršitev avtorskih pravic, materialnih in moralnih. Problem ni toliko v honorarju, ki ga je za to prejela (in ga ni delila z založbo). Problem je bolj v tem, da ni navedla, kdo je resnični avtor zgodbe. Zato je njeno opravičilo založbi sicer na mestu, a vsekakor premalo, če se hkrati ne opraviči tistemu, ki si to najbolj zasluži- Wladimirju Kaminerju.

O tem, da »itak vsi kradejo« in da »smo vsi plagiatorji«

Prvi argument si zaradi svoje perverznosti sploh ne zasluži odgovora. Da niti ne omenjam neumnosti v stilu »uboga reva, imela si pač smolo, da so te odkrili«.
Drugi je malo bolj perfiden, ker izhaja iz nespornega dejstva, da vsi ustvarjalci svoje ideje in zgodbe jemljejo iz občečloveške zakladnice znanja, kamor sodi tudi vse, kadarkoli napisano in objavljeno. Vsaj pravno je situacija jasna: idej si nihče ne more prilaščati, na njih ni avtorskih pravic. Vsakdo lahko isti motiv, isto idejo uporabi v svoji zgodbi, pesmi, sliki. Tisto, kar pravo varuje, je avtorjev poseben, izviren, njemu lasten način izražanja. Seveda je ustvarjalni navdih neizogibno povezan z vsem, kar je avtor do tedaj doživel, videl, prebral, občutil. Toda kot oseba je neponovljiv, zato bo enkraten in neponovljiv tudi njegov konkretni opis v preteklosti že neštetokrat izrabljene ideje. Ni torej problem takrat, kadar dva avtorja o isti stvari napišeta vsak svojo kolumno. Problem nastane, če drugi avtor prevzame konkretne stavke, besede, tek dogodkov in misli, kot jih je ubesedil prvi.

O zapisu Marka Crnkoviča

Zbodlo me je več stvari. Da je zapis tako očitno pristranski in čustven, še nekako razumem. Ampak da človeku prijateljstvo tako zamegli misli, je pa čisto preveč. Zakaj je treba zapisati, da je Mojco Mavec razkrinkala »neka« Jana Kolarič? Od kod mu ideja, da je to storila samo zato, da bi izpadla pametna in pravičniška, ker je razkrinkala svojo kolegico? Je res treba insinuirati, da gre za zakompleksano wannabe literatko (Mojčina »kolegica«- v narekovajih!), ki cele dneve samo preži, da bo z razkritjem plagiatorstva užila svojih pet minut? Kaj pa, če rada prebira kolumne Mojce Mavec in jo je zato prav prizadelo in razjezilo, ko je ugotovila, kakšno grdo stvar je zakuhala? Njegova ideja, da bi uredništvo One neprijetnost moralo rešiti na štiri oči, da bi ubogi Majci Mavec rešilo kolumnistično kariero, je pa naravnost pokvarjena.

Ni prav, da človek, ki v našem novinarskem in kulturniškem svetu nekaj pomeni, s tako lahkoto ponižujoče in žaljivo govori o ljudeh, ki jih sploh ne pozna. O ljudeh, katerih edini greh je v tem, da spremljajo sodobno literarno produkcijo, so pošteni in se jim zdi kitenje s tujim perjem nesprejemljivo. Pismo Jane Kolarič je točno takšno, kakršno mora biti, če naj njeno odkritje izpade verodostojno: jasno, temeljito, kritično, s številnimi nedvoumnimi dokazi in pošteno. Zapis Marka Crkoviča je točno takšen, kakršen zapis kredibilnega urednika (Blogosa, Razgledov, novega dnevnika) ne bi smel biti: žaljiv, podcenjujoč, oseben (brez vsake potrebe) in napadalen. Škoda.