Jul 5th, 2007
Nespodobno
Za plagiat Mojce Mavec sem izvedela iz pisma Jane Kolarič v Oni. Bila sem resnično presenečena, pri sebi sem pomislila: »Groza, če bi me takole razkrinkali, bi se vdrla v zemljo«.
Tega ne pišem kot nekdo, ki je brez greha. V mojem poklicu se še prehitro zgodi, da si prisvojimo (včasih namenoma, včasih res iz malomarnosti) misli in ideje koga drugega. Zato ne mislim obtoževati in se zgražati; še toliko manj pa Mojco opravičevati. Mnogo bolj kot kraja intelektualne lastnine pa me je tokrat razjezila nespodobnost Marka Crnkoviča.
O kraji
Izrazi kot »povzetek zapisa nemškega avtorja« (tako Mojca Mavec na svojem blogu) v tej zadevi niso umestni, ker zavajajo. Ni šlo za povzetek, ni šlo za predelavo, ni šlo za prevod. Če nekdo kolumno, črtico, roman drugega avtorja objavi pod svojim imenom, je to kraja. Čisto enaka, kot če bi nekomu ukradli računalnik. Pravno je to kršitev avtorskih pravic, materialnih in moralnih. Problem ni toliko v honorarju, ki ga je za to prejela (in ga ni delila z založbo). Problem je bolj v tem, da ni navedla, kdo je resnični avtor zgodbe. Zato je njeno opravičilo založbi sicer na mestu, a vsekakor premalo, če se hkrati ne opraviči tistemu, ki si to najbolj zasluži- Wladimirju Kaminerju.
O tem, da »itak vsi kradejo« in da »smo vsi plagiatorji«
Prvi argument si zaradi svoje perverznosti sploh ne zasluži odgovora. Da niti ne omenjam neumnosti v stilu »uboga reva, imela si pač smolo, da so te odkrili«.
Drugi je malo bolj perfiden, ker izhaja iz nespornega dejstva, da vsi ustvarjalci svoje ideje in zgodbe jemljejo iz občečloveške zakladnice znanja, kamor sodi tudi vse, kadarkoli napisano in objavljeno. Vsaj pravno je situacija jasna: idej si nihče ne more prilaščati, na njih ni avtorskih pravic. Vsakdo lahko isti motiv, isto idejo uporabi v svoji zgodbi, pesmi, sliki. Tisto, kar pravo varuje, je avtorjev poseben, izviren, njemu lasten način izražanja. Seveda je ustvarjalni navdih neizogibno povezan z vsem, kar je avtor do tedaj doživel, videl, prebral, občutil. Toda kot oseba je neponovljiv, zato bo enkraten in neponovljiv tudi njegov konkretni opis v preteklosti že neštetokrat izrabljene ideje. Ni torej problem takrat, kadar dva avtorja o isti stvari napišeta vsak svojo kolumno. Problem nastane, če drugi avtor prevzame konkretne stavke, besede, tek dogodkov in misli, kot jih je ubesedil prvi.
O zapisu Marka Crnkoviča
Zbodlo me je več stvari. Da je zapis tako očitno pristranski in čustven, še nekako razumem. Ampak da človeku prijateljstvo tako zamegli misli, je pa čisto preveč. Zakaj je treba zapisati, da je Mojco Mavec razkrinkala »neka« Jana Kolarič? Od kod mu ideja, da je to storila samo zato, da bi izpadla pametna in pravičniška, ker je razkrinkala svojo kolegico? Je res treba insinuirati, da gre za zakompleksano wannabe literatko (Mojčina »kolegica«- v narekovajih!), ki cele dneve samo preži, da bo z razkritjem plagiatorstva užila svojih pet minut? Kaj pa, če rada prebira kolumne Mojce Mavec in jo je zato prav prizadelo in razjezilo, ko je ugotovila, kakšno grdo stvar je zakuhala? Njegova ideja, da bi uredništvo One neprijetnost moralo rešiti na štiri oči, da bi ubogi Majci Mavec rešilo kolumnistično kariero, je pa naravnost pokvarjena.
Ni prav, da človek, ki v našem novinarskem in kulturniškem svetu nekaj pomeni, s tako lahkoto ponižujoče in žaljivo govori o ljudeh, ki jih sploh ne pozna. O ljudeh, katerih edini greh je v tem, da spremljajo sodobno literarno produkcijo, so pošteni in se jim zdi kitenje s tujim perjem nesprejemljivo. Pismo Jane Kolarič je točno takšno, kakršno mora biti, če naj njeno odkritje izpade verodostojno: jasno, temeljito, kritično, s številnimi nedvoumnimi dokazi in pošteno. Zapis Marka Crkoviča je točno takšen, kakršen zapis kredibilnega urednika (Blogosa, Razgledov, novega dnevnika) ne bi smel biti: žaljiv, podcenjujoč, oseben (brez vsake potrebe) in napadalen. Škoda.
Špela!
Zelo dobro si to zapisala!! Korektno in jasno, se podpišem tudi jaz (ker mislim enako pa ne znam tko zapisat)
Sam .. a je dopust že popustil?
Zelo res.
Čeprav sem imel še en pomislek: ali je Crnkovič vedel, da bo z dodatnim opozarjanjem na zgodbo, ki se sicer dogaja okrog revije ONA, pravzaprav dodatno diskreditiral Mojco Mavec, hkrati pa ohranil z njo neke vrste “kolegialen” odnos?
Ta pomislek seveda nima zveze z osnovnim problemom, ki je kraja avtorskega dela in pravic,
temveč še dodatno psihologizira resnični namen Crnkovičeve kolumne.
lpm
Se strinjam, vendar reakcija MC ni nič posebnega.
Prepogosto namreč lahko opazimo v vsakdanjem življenju, pa naj gre za male ribice ali kriminal največjih ali najvišjih razsežnosti, da je “kriv” tisti, ki ga odkrije in ne tisti, ki ga zakuha. Naenkrat ni pomembna vsebina, dejstva, ki so odkrita ali se odkrivajo, temveč oseba, ki je dejstva razkrila in način, ki ga je uporabila. Osebo je potrebno takoj napasti, omalovaževati in po možnosti diskreditirati, načinu odkritja vzeti legitimnost, če ne legalnost, domnevni kršitelj pa ni več važen ali se celo prelevi v žrtev.
Zelo dobro povedano. Osebno se sploh sprašujem, zakaj mediji angažirajo pisce, kot je Marko Crnkovič, saj ni videti, da bi se na kaj strokovno zares spoznali, njihovo pisanje pa je kvečjemu na nivoju povprečnih blogerjev. Upajmo, da mediji enkrat stresejo svoje veje in da bodo z njih dokončno popadali ti gnili sadeži.
“Prepogosto namreč lahko opazimo v vsakdanjem življenju, pa naj gre za male ribice ali kriminal največjih ali najvišjih razsežnosti, da je “kriv” tisti, ki ga odkrije in ne tisti, ki ga zakuha.”
–> dogajanje na Min za kulturo glede filmskega sklada
–> dogajanje na DURSu
–> …
Horror
Popolnoma se strinjam z že zapisanim. Me pa ob tem čudi nekaj najbolj banalnega: že mulčki pri prepisovanju domačih nalog vedo, da je treba narediti prepis in priredbo. Ker “tršica” ni tako neumna, da ne bi ugotovila, kdo od koga prepisuje
Sicer pa je nesprejemanje porazov nekako v človeški naravi. Težko je se je sprijazniti, da pri svojem obrtniškem navdihu ne najdeš več izziva, težko se je sprijazniti, da nekdanji hobi postaja breme, težko je priznati, da si zamočil. Lažje se je sprenevedati dalje, lažje je “mojstru” obtožiti najditelja prestopka… Morda tudi zato, da bo v primeru “mojstrovega” kiksa utihnil
Se strinjam! Je pa Crnkovičev napad nad Kolaričevo precej tipičen za njegov stil pisanja.
Pika-ni še konec počitnic, samo dobili smo adsl in wireless direktno na teraso. Za nas odvisnike super zadevica!
Priznam pa, da me je tale zadeva z Mojco Mavec prav razkurila- že dolgo se ni zgodilo, da bi se kdo tako zlahka iz “grešnika” prelevil v žrtev. S svojo in tujo pomočjo. Pa da ne bo pomote- nimam nič proti njej, ampak ne vem, zakaj bi to vplivalo na mojo sodbo v konkretnem primeru- je pač ornk zafurala, tu ni dileme.
Prav je, da se tudi jaz podpišem pod tvoje misli. (Pomeni, da se strinjam, ne da ti kaj jemljem.) Ni nas prav veliko, ki tako pojmujemo pravico do avtorstva. Včasih se počutim kot Marsovka, ko vidim, da me ljudje, ki jim skušam razložiti, da ne gre za slavo ali denar, ampak za načelo, debelo, prizanesljivo, če pa vztrajam, pa že kar malo nejevoljno gledajo, češ: o tebi si pa kaj takega res ne bi mislili. Priznam, da potem kar utihnem…
Sedi, 5
No, ali pa 10 
Jaz sem tudi nekaj pisala o tem…samo ne tako obsežno, se pa povsem strinjam s tvojim pisanjem… Vse skupej je zdaj izpadlo precej…hm, bedno. Me pa zanima dogajanje, ki bo še sledilo…