Živa Legenda

V odličnem komentarju Aleša Čara, objavljenem v sobotnem Dnevniku o dogajanju v zvezi s financiranjem Slovenske matice, sem naletela na tole izjavo Draga Jančarja: “Kdor misli, da minister prof. dr. Vasko Simoniti ni imel pravice omogočiti izida knjig Slovenske matice, kdor misli, da naj bi te knjige zaradi neke administrativne napake ostale v rokopisih, kdor misli, da naj to ustavi delo Slovenske matice, ta ne misli samo rigidno birokratsko, ampak tudi barbarsko: važni so obrazci, ne knjige, vsi smo pred birokracijo enaki.” Jančar je to zapisal v obrambo svojemu in ministrovemu početju v kolumni v Sobotni prilogi.

Če me spomin ne vara, velja Jančar za demokrata par excellence. Nad njegovim razumevanjem pravne države bi se zato morali resno zamisliti.

Ena izmed osnovnih sestavin demokracije je pravna država. Brez pravne države o demokraciji sploh ne moremo govoriti in obratno: pravna država brez demokracije je brez pomena.

Pravna država poenostavljeno pomeni, da se je oblast dolžna ravnati po pravnih predpisih, ne pa odločati ad hoc - glede na trenutno razpoloženje posameznega uradnika. To zagotavlja pravno varnost - državljani vnaprej poznamo svoje pravice in obveznosti, postopki pred državnimi organi pa tečejo po vnaprej določenih in demokratično sprejetih predpisih (npr. po zakonu o upravnem postopku). Sodoben koncept pravne države skuša združevati dve skrajni pojmovanji prava- pozitivnopravnega in naravnopravnega. Po prvem je pravo tisto, kar (po domače povedano) “piše v zakonih” - in to ne glede na vsebino. Po drugem je pravo tisto, kar je “pravično”- ne glede na formo. Prvi pristop je lahko preveč formalističen (zakon predpiše, da se kritiziranje oblasti kaznuje s smrtjo), drugi preveč ohlapen (vsak si sam razlaga, kaj je pravično), oba sta bila v preteklosti že predmet političnih zlorab. Moderna pravna država naj bi zato delovala po načelu, da se predpisi spoštujejo, oblast pa mora zagotoviti, da je tudi njihova vsebina “pravična” (legitimnost). Vendar pa to ne pomeni, da lahko državljan, ki nek predpis šteje za nepravičnega (nelegitimnega), tega preprosto ignorira. Vsakomur so na voljo demokratična sredstva, ki omogočajo izpodbijanje, spremembo ali odpravo pravnih pravil (pritožbe, predlogi novih zakonov, izpodbijanje zakonov pred ustavnim sodiščem). Neupoštevanje pravnega pravila je lahko samo izjemno - zgolj in samo takrat, ko bi posamezno pravilo tako očitno kršilo temeljna moralna načela in vrednote, da bi bilo po splošnem pojmovanju nepravično, ravnati se po njem. V vseh ostalih primerih neprimernih (nepravičnih, slabih, neumnih, togih, prekompliciranih) pravil pa smo se državljani dolžni ravnati po njih, tudi če se z njimi ne strinjamo - in to toliko časa, dokler niso spremenjena skladno s predpisanimi postopki.

Jančarjev pogled na delovanje (pravne?) države je izrazito sproščen: pravilo, po katerem morajo založniki pravočasno in pravilno izpolniti prijavo za dodelitev finančnih sredstev, je birokratsko, zato ga ni treba upoštevati. Pravično je, da Slovenska matica dobi dovolj denarja za svoje delo. Če tega ni mogoče doseči zaradi “administrativne napake” (neupoštevanja pravnega pravila), je legitimno vsako (ministrovo) dejanje, ki vodi do finančne rešitve problema Slovenske matice in torej zagotavlja pravičnost.

Ko eden vodilnih intelektualcev v državi in akademik Drago Jančar razglasi upoštevanje pravnih pravil za barbarsko, je zamah z roko premalo. To je trenutek, ko se morajo v bran pravni državi oglasiti tudi ugledni pravniki. Zaenkrat njihovo delo (k sreči uspešno) opravljajo literati.