Sumljivo dolgo že nismo ničesar slišali ali prebrali o Janezu Drnovšku. Še vedno proučuje francosko srednjeveško arhitekturo? Piše novo knjigo? Na spletni strani njegovega urada je zadnja novica stara več kot mesec dni. I miss him!
V roke sem dobila pismo, ki ga je Borut Pahor, predsednik SD, poslal članom in članicam svoje stranke. V njem poziva članstvo, da v čim večjem številu s podpisi podpre kandidaturo dr. Danila Türka. Pismo spremlja Türkov kratek in simpatičen dopis- življenjepis v malce bolj literarnem in neformalnem stilu.
Pahorjevo pismo me je razočaralo. Po vsebinski plati ima človek občutek, da obžaluje svojo lastno odločitev o (ne)kandidaturi na predsedniških volitvah, saj ne pozabi večkrat poudariti, kako se je sam odpovedal letošnjim volitvam. No, večji fiasko pa sta vsaj zame njegova slovnica in stil pisanja.
“Vse od trenutka, ko se je začelo glasneje govoriti o letošnjih predsedniških volitvah, sem v njem videl v primeru naše odločitve za moj nastop na teh volitvah prav v njem najbolj zahtevnega morebitnega sogovornika.” Obupen stavek, očitno ni nihče teksta čekiral, da bi vsaj izločil ponavljajoči se ” v njem”.
“Dr. Danilo Türk je… dal brezpogojno soglasje za njegovo kandidaturo.” Svojo. “…predsedstvo pa je sprejelo sklep s katerim…”. Vejica pred s, a je to res tako težko?
“Ko sem se odločal o moji morebitni predsedniški kandidaturi, sem vselej dejal, da bom mojo osebno željo…” Dvakrat narobe- svoji in svojo.
“Zavzetost, odločnost, …premišljenost in preudarnost… si vsekakor zasluži vso našo pomoč…”. Zaslužijo.
“Glede tega me preveva veliko upanje in samozavest.” Prevevata.
Saj ne, da sem puristka, ampak dopis obsega dobro stran. A je res tako težko prositi nekoga, ki se spozna na slovenski jezik, da pregleda pisanje, ki roma v poštne nabiralnike v nakladi več tisoč izvodov? Pahorja sicer cenim, zato mi gredo takšni kiksi še bolj na živce. Enostavno se mi zdi, da se spoštljivost do volivcev in volivk kaže tudi v tem, koliko časa in truda si kdo vzame za sestavljanje dopisov. Poleg tega je človek estet – to bi moralo vključevati tudi ljubezen do lepega jezika.
Danes sem kljub temu oddala svoj podpis v podporo dr. Danilu Türku. Moram reči, da sem svoje mnenje o njegovi kandidaturi popolnoma spremenila. Sprva sem bila totalno skeptična, zdaj pa sta mi njegova kampanja in celostna podoba postali ful simpatični. Definitivno moj favorit. Ki, na žalost, v drugem krogu ne bo uspel premagati Peterleta (to seveda ugibam glede na svoje čarovniške lastnosti).
Aja, v zahvalo za podpis sem dobila nek plastificirani trakec in kuli. Trakec je Perči že pojedel. 
ps. Nimam nič proti Peterletu, bo čisto dober predsednik. Mislim pa, da bi bil trenutno za Slovenijo Türk še boljši. Aha, in mogoče še zanimiv podatek. Punce na Türkovem štantu sem vprašala, koliko podpisov na dan približno zberejo. V Celju okrog 200. Torej do konca tedna lahko računa na cca 1000 celjskih podpisov.
Včeraj se je v Celju pojavil Superman. Nismo ga sicer videli leteti, se je pa zato prevažal s superskirojem. Otrokom je delil sladoled, ženskam rože, očistil je razvpite celjske bisere in se oglasil tudi na policiji pri dežurnem policistu Lavriču. Sporočil mu je, da sta soseski Šlander in Kajuh pod njegovim nadzorom in da je vse v redu. Opažen je bil pred Vrtnico, ko je na križišču pred rdečo lučjo pomagal ljudem čez cesto in stoječim vozilom čistil vetrobransko steklo. Nato je pomahal v slovo, skočil na skiro in izginil proti severu. V nakupovalnem centru na Hudinji je v baru pomagal neznanemu paru spiti kozarček in samski gospe sprazniti nakupovalni voziček v prtljažnik. Očividci so poročali, da se je v poznih večernih urah udeležil zabave, ki jo je njemu v čast priredila ekskluzivna moška združba (znana pod imenom”Cobra”) nekje okrog Šmartinskega jezera. Slava mu!
Zadnje dni je Perči čisto “podivjal”. Povsod se priplazi, izpod postelje vleče Rokov sint, iz predalov jemlje denar in potne liste, na radiu vrti gumbe (glasnost našpona na ful, potem se ustraši in začne jokati), kjer se le da, se vzpenja na noge, najraje pa žveči preprogo v predsobi (verjetno mi ni treba poudariti, da gre za drugi najbolj nehigieničen predmet v našem stanovanju).
Miru skratka ni več, ves čas mu moram stati za ritjo, da ne ušpiči kakšne neumnosti. Ko gre spat, hitro skuham (ne kompliciram- Perči je zdaj že bolj ali manj isto kot midva, samo zmiksano varianto). Če dolgo spi, lahko celo naredim kaj službenega. Zgodi se, da moram na sprehod z mastnimi lasmi (in mastne lase res sovražim). Zdi se mi, da postaja življenje z dojenčkom vedno bolj zabavno.
Zvečer, ko grem v posteljo, včasih premišljujem, če sem (dovolj) v redu mama. Mislim, nisem ravno obsedena s svojim otrokom. Nobenega problema nimam s tem, da gre včasih prespat h kateri izmed babic/dedkov (res pa je, da Perči pri obeh strašno uživa)- še prav fino mi je. Na žuru nisem nikomur težila z našim dojenčkom, slik pa tako ne morem kazati, ker jih nimam- telefon nima te funkcije. Ne ukvarjam se ves čas z njim 100%. Ko se mi ne da več, ga posedem zraven sebe na tla, da se sam igra, in odprem računalnik.
Do knjig, ki učijo, kako dobro opravljati starševski “poklic”, sem malo skeptična. Že zato, ker jih je malo morje in ker je modrovanje o tem postalo kar nekako modno. Tudi razne teorije, ki se ponašajo z imeni “povezano” ali “pozitivno starševstvo” in skušajo podati temeljna načela uspešnega starševstva v nekaj aksiomih, me ne pritegnejo. Je res potrebno, da se starševskih veščin učimo iz knjig? Oziroma, smo kaj slabši starši, če svoje otroke vzgajamo “po feelingu”? Resnično upam, da ne.
Zaenkrat se mi zdi, da je z vzgojo otrok približno tako kot s partnerskimi odnosi: najboljše je, če poteka po načelu learning by doing. Nekaj o obojem se zagotovo naučimo že od staršev, nekaj iz opazovanja okolice, največ pa sami. Najbrž je za dobro vzgojo bistveno, da otroci živijo v zdravem okolju in da je oseba, ki jih vzgaja, čustveno, socialno in intelektualno stabilna. Potem že nekako gre- treba se je pač zanesti na svoj občutek in razum. Saj ne vzgajamo idealnih otrok – ampak svoje. In upam, da tudi Perči ne rabi idealne mame – ampak bo zadovoljen s svojo.
… z razlogom! Včeraj zvečer se je rodila Neža, velika in skravžlana punca. Trenutno v naši druščini (tisti frendosi, ki ti pripravljajo ne/prijetna presenečenja na porokah in rojstnodnevnih žurih) beležimo štiri malčke. Kar dobra bera, glede na to, da se je nabrala v dobrem letu. Če bo šlo v tem tempu naprej, se nimate kaj sekirati za penzije!
Ne vem, a sem to samo jaz, a vsakič, ko se komu od bližnjih rodi otroček, sem čisto raznežena in se cel večer spominjam, kako je bilo, ko je Perči pogledal na svet.
Havana Club je na hladnem, limete so postrojene, brownsugar v pozoru, zdajle grem na vrt uplenit meto, led pa radensko z mehurčki bo pa ja slavljenec zrihtal?! Btw, kdo je sploh slavljenec na teh žurih? Foter, mami ali dojenček?
ps. Kot odgovorna unattached parents bova dojenčka transportirala na Kozjansko, da ne bo že v rani mladosti travmiral zaradi pijanih staršev.
update: baje pijemo jutri. v sredo bo okrevanje lažje.
“Podobno kot ribe, dvoživke, ptiči in sesalci so tudi plazilci vretenčarji (s hrbtenico iz vretenc). Njihovi mladiči se navadno rodijo na kopnem. Ko se izvalijo iz jajc, so podobni staršem, le da so majhni.” (wikipedija)
Tudi Perči se je rodil na kopnem in je pomanjšana različica svojega očeta. Hrbtenico ima iz vretenc in se plazi. Tu je video dokaz.
 |
Če me vprašate, ali imam raje morje ali planine, bi verjetno rekla, da morje. Ampak vsaj enkrat na leto moram nujno v hribe – kot prava Slovenka. Lani zaradi nosečnosti ni bilo s hribolazenjem nič, letos je pa s Perčijem tudi nekako bolj komot na Pagu. Z Rokom sva se zato kar sama podala na enodnevno tur(ic)o proti Gorenjski, Perčija pa so medtem nosili po rokah na Kozjanskem.
Izlet sem seveda skrbno načrtovala – moja ljubezen do planiranja je pregovorna, čeprav gre Roku marsikdaj na živce. No, tokrat se je izkazala za koristno, ker je izlet nadvse uspel in Perčijev ata še danes zadovoljno celi zakisanost v svojih mišicah.
Cilj je bil Lipanski vrh. Že ko sva se peljala mimo Bleda na Pokljuko, sem bila vsa vzhičena. Naj zveni patetično, ampak ob pogledu na znane vrhove sem se kar topila. Moj pokojni dedi je bil zelo dober alpinist in Skalaš. Na Pokljuki je že pred vojno na postavil gorsko kočo, kjer sem vsako leto preživljala del svojih poletnih počitnic.
 |
Skratka, bližnji vrhovi (Viševnik, Veliki in Mali Draški vrh, Sleme) so mi domači, na planini Lipanci pa še nisem bila. Z avtom sva se zapeljala kar do konca gozdne ceste, ki vodi za vojašnico do spomenika padlim partizanom. Od tod do Lipance je kakšne tri četrt ure vzpona skozi pokljuške gozdove. Planina je vzorno urejena, Blejska koča je gor grede še samevala, nazaj grede pa je bilo planincev že kar veliko. Z Lipance (1630 m) se lahko odpravite na Debelo peč (2014 m), Lipanski vrh (1974 m) ali Mrežce (1965 m). Midva sva izbrala Lipanski vrh in Mrežce- itak sta vrhova dvojčka. Z Lipance sva rabila še kakšnih 40 minut do vrha. Vsega skupaj se z Rudnega polja dvignete za približno 600 metrov. Za zanesenjake vsekakor premalo, starši na porodniškem smo pa hitreje zadovoljni.
 |
Razgled je bil božanski, Krma direktno pod nama, Triglav direktno pred nama, nad nama pa modro nebo in oblaki. Na vrhu sva pomalicala domače pohane piške in žemljice, preverila situacijo doma (ena babica je čuvala deco, druga nama je čistila okna, pa recite, če nimam sreče!) in si potihem želela, da bi bil Perči z nama.
Preden sva šla natovarjat kremšnite, sva se ustavila še v Radovni in na kosilu v Rikliju. Priznam, da sem bila malo skeptična glede na za moj okus veliko prekislo hladno kumarično juho, a se je vse ostalo izkazalo za odlično izbiro. Toplo priporočam jagenjčka!
Da sva padla v posteljo malo za dojenčkom, je verjetno odveč razlagati. Da je nekdo v spalnici smrčal, najbrž tudi.
 vir |
Tole je pristranski prispevek o slovenskih zdravnikih. Pristranski zato, ker so v moji ožji družini štirje zdravniki. Preko njih poznam kar nekaj zdravnic in zdravnikov, morda celo dovolj, da bi lahko o njih razglabljala pavšalno. Pa ne bom. Trditi, da so slovenski zdravniki na splošno arogantni jebivetri, je isto kot trditi, da so ženske na splošno manj inteligentne od moških.
Najprej znana resnica, ki pa zato, ker je postala pregovor, ni nič manj resnična. Zdravniki so (tudi) ljudje. Boljši in slabši, prijazni in naduti, pametni in butasti (ja, tudi takšni naredijo sprejemce ali maturo), s primernim in obupnim odnosom do pacientov, spočiti in utrujeni, pridni in leni, lepi in grdi, stari in mladi. Imam občutek, da se zadnje čase v medijih pojavlja predvsem podoba naveličanega zdravnika v srednjih letih, ki mu je vsak pacient odveč, tiste, ki se jih vendarle usmili in ne umrejo v čakalnici, pa odpravi na hitro, površno in z veliko mere arogance. Če bi ta stereotip slučajno držal, bi se kazalo zamisliti, zakaj je tako. Najprej pa naj vam povem, kako lepo je v naši domovini biti mlad, zagnan, idealističen zdravnik.
Če so zelo pridni, “medicinci” faks končajo pri 25. ali 26. letih. Sledita dve leti sekundarija; v tem času je priporočljivo najti in dobiti specializacijo. Ne prvo ne drugo ni enostavno. Potem sledi specializacija. Zdravniki v moji družini jo bodo delali 6 let. Večina bo vsaj polovico tega časa oddelala v Ljubljani, kamor se bodo iz Celja vozili vsak dan. Moj mož, brat in svakinja bodo stari 34 let, ko bo njihov položaj v zdravstvu postal vsaj približno podoben položaju njihovih prijateljev, ki so npr. po diplomi začeli delati v gospodarstvu. To pomeni, da postanejo zdravniki specialisti, ki samostojno odločajo. Šele takrat bo za njihovo delo prenehal odgovarjati nekdo drug.
V vsem tem “vmesnem” času delajo na svojem oddelku in dežurajo. Ker so mladi, morajo veliko dežurati. Moj brat ima mesečno v povprečju pet ali šest dežurstev, ko dela nepretrgoma 24 ur. To pomeni, da sta vsaj dva vikenda na mesec izgubljena. Prištejte k temu še enako število dežurstev njegove žene in si predstavljajte družinsko življenje.
Vsi trije so dobri zdravniki. Pravzaprav ne bom skromna – kolikor slišim, so in obetajo postati špica. Specializanti, tudi najboljši in tudi tisti, ki maksimalno dežurajo, ne zaslužijo niti dve povprečni slovenski neto plači. Večina jih dobi seveda veliko manj. Dva tridesetletna specializanta skupaj si le z veliko težavo privoščita stanovanjski kredit v višini 120.000 evrov.
Časopisi o takšnih zdravnikih seveda na pišejo (čeprav prihajajo iz zloglasne celjske bolnice!). Valjda – koga pa še danes zanimajo zadovoljni pacienti in zmatrani zdravniki?
