Živa Legenda

Če me vprašate, ali imam raje morje ali planine, bi verjetno rekla, da morje. Ampak vsaj enkrat na leto moram nujno v hribe – kot prava Slovenka. Lani zaradi nosečnosti ni bilo s hribolazenjem nič, letos je pa s Perčijem tudi nekako bolj komot na Pagu. Z Rokom sva se zato kar sama podala na enodnevno tur(ic)o proti Gorenjski, Perčija pa so medtem nosili po rokah na Kozjanskem.

Izlet sem seveda skrbno načrtovala – moja ljubezen do planiranja je pregovorna, čeprav gre Roku marsikdaj na živce. No, tokrat se je izkazala za koristno, ker je izlet nadvse uspel in Perčijev ata še danes zadovoljno celi zakisanost v svojih mišicah.

Cilj je bil Lipanski vrh. Že ko sva se peljala mimo Bleda na Pokljuko, sem bila vsa vzhičena. Naj zveni patetično, ampak ob pogledu na znane vrhove sem se kar topila. Moj pokojni dedi je bil zelo dober alpinist in Skalaš. Na Pokljuki je že pred vojno na postavil gorsko kočo, kjer sem vsako leto preživljala del svojih poletnih počitnic.

Skratka, bližnji vrhovi (Viševnik, Veliki in Mali Draški vrh, Sleme) so mi domači, na planini Lipanci pa še nisem bila. Z avtom sva se zapeljala kar do konca gozdne ceste, ki vodi za vojašnico do spomenika padlim partizanom. Od tod do Lipance je kakšne tri četrt ure vzpona skozi pokljuške gozdove. Planina je vzorno urejena, Blejska koča je gor grede še samevala, nazaj grede pa je bilo planincev že kar veliko. Z Lipance (1630 m) se lahko odpravite na Debelo peč (2014 m), Lipanski vrh (1974 m) ali Mrežce (1965 m). Midva sva izbrala Lipanski vrh in Mrežce- itak sta vrhova dvojčka. Z Lipance sva rabila še kakšnih 40 minut do vrha. Vsega skupaj se z Rudnega polja dvignete za približno 600 metrov. Za zanesenjake vsekakor premalo, starši na porodniškem smo pa hitreje zadovoljni.

Razgled je bil božanski, Krma direktno pod nama, Triglav direktno pred nama, nad nama pa modro nebo in oblaki. Na vrhu sva pomalicala domače pohane piške in žemljice, preverila situacijo doma (ena babica je čuvala deco, druga nama je čistila okna, pa recite, če nimam sreče!) in si potihem želela, da bi bil Perči z nama.

Preden sva šla natovarjat kremšnite, sva se ustavila še v Radovni in na kosilu v Rikliju. Priznam, da sem bila malo skeptična glede na za moj okus veliko prekislo hladno kumarično juho, a se je vse ostalo izkazalo za odlično izbiro. Toplo priporočam jagenjčka!

Da sva padla v posteljo malo za dojenčkom, je verjetno odveč razlagati. Da je nekdo v spalnici smrčal, najbrž tudi.

vir

Tole je pristranski prispevek o slovenskih zdravnikih. Pristranski zato, ker so v moji ožji družini štirje zdravniki. Preko njih poznam kar nekaj zdravnic in zdravnikov, morda celo dovolj, da bi lahko o njih razglabljala pavšalno. Pa ne bom. Trditi, da so slovenski zdravniki na splošno arogantni jebivetri, je isto kot trditi, da so ženske na splošno manj inteligentne od moških.

Najprej znana resnica, ki pa zato, ker je postala pregovor, ni nič manj resnična. Zdravniki so (tudi) ljudje. Boljši in slabši, prijazni in naduti, pametni in butasti (ja, tudi takšni naredijo sprejemce ali maturo), s primernim in obupnim odnosom do pacientov, spočiti in utrujeni, pridni in leni, lepi in grdi, stari in mladi. Imam občutek, da se zadnje čase v medijih pojavlja predvsem podoba naveličanega zdravnika v srednjih letih, ki mu je vsak pacient odveč, tiste, ki se jih vendarle usmili in ne umrejo v čakalnici, pa odpravi na hitro, površno in z veliko mere arogance. Če bi ta stereotip slučajno držal, bi se kazalo zamisliti, zakaj je tako. Najprej pa naj vam povem, kako lepo je v naši domovini biti mlad, zagnan, idealističen zdravnik.

Če so zelo pridni, “medicinci” faks končajo pri 25. ali 26. letih. Sledita dve leti sekundarija; v tem času je priporočljivo najti in dobiti specializacijo. Ne prvo ne drugo ni enostavno. Potem sledi specializacija. Zdravniki v moji družini jo bodo delali 6 let. Večina bo vsaj polovico tega časa oddelala v Ljubljani, kamor se bodo iz Celja vozili vsak dan. Moj mož, brat in svakinja bodo stari 34 let, ko bo njihov položaj v zdravstvu postal vsaj približno podoben položaju njihovih prijateljev, ki so npr. po diplomi začeli delati v gospodarstvu. To pomeni, da postanejo zdravniki specialisti, ki samostojno odločajo. Šele takrat bo za njihovo delo prenehal odgovarjati nekdo drug.

V vsem tem “vmesnem” času delajo na svojem oddelku in dežurajo. Ker so mladi, morajo veliko dežurati. Moj brat ima mesečno v povprečju pet ali šest dežurstev, ko dela nepretrgoma 24 ur. To pomeni, da sta vsaj dva vikenda na mesec izgubljena. Prištejte k temu še enako število dežurstev njegove žene in si predstavljajte družinsko življenje.

Vsi trije so dobri zdravniki. Pravzaprav ne bom skromna – kolikor slišim, so in obetajo postati špica. Specializanti, tudi najboljši in tudi tisti, ki maksimalno dežurajo, ne zaslužijo niti dve povprečni slovenski neto plači. Večina jih dobi seveda veliko manj. Dva tridesetletna specializanta skupaj si le z veliko težavo privoščita stanovanjski kredit v višini 120.000 evrov.

Časopisi o takšnih zdravnikih seveda na pišejo (čeprav prihajajo iz zloglasne celjske bolnice!). Valjda – koga pa še danes zanimajo zadovoljni pacienti in zmatrani zdravniki?