Špelca

Doktor roman

docs
vir

Tole je pristranski prispevek o slovenskih zdravnikih. Pristranski zato, ker so v moji ožji družini štirje zdravniki. Preko njih poznam kar nekaj zdravnic in zdravnikov, morda celo dovolj, da bi lahko o njih razglabljala pavšalno. Pa ne bom. Trditi, da so slovenski zdravniki na splošno arogantni jebivetri, je isto kot trditi, da so ženske na splošno manj inteligentne od moških.

Najprej znana resnica, ki pa zato, ker je postala pregovor, ni nič manj resnična. Zdravniki so (tudi) ljudje. Boljši in slabši, prijazni in naduti, pametni in butasti (ja, tudi takšni naredijo sprejemce ali maturo), s primernim in obupnim odnosom do pacientov, spočiti in utrujeni, pridni in leni, lepi in grdi, stari in mladi. Imam občutek, da se zadnje čase v medijih pojavlja predvsem podoba naveličanega zdravnika v srednjih letih, ki mu je vsak pacient odveč, tiste, ki se jih vendarle usmili in ne umrejo v čakalnici, pa odpravi na hitro, površno in z veliko mere arogance. Če bi ta stereotip slučajno držal, bi se kazalo zamisliti, zakaj je tako. Najprej pa naj vam povem, kako lepo je v naši domovini biti mlad, zagnan, idealističen zdravnik.

Če so zelo pridni, “medicinci” faks končajo pri 25. ali 26. letih. Sledita dve leti sekundarija; v tem času je priporočljivo najti in dobiti specializacijo. Ne prvo ne drugo ni enostavno. Potem sledi specializacija. Zdravniki v moji družini jo bodo delali 6 let. Večina bo vsaj polovico tega časa oddelala v Ljubljani, kamor se bodo iz Celja vozili vsak dan. Moj mož, brat in svakinja bodo stari 34 let, ko bo njihov položaj v zdravstvu postal vsaj približno podoben položaju njihovih prijateljev, ki so npr. po diplomi začeli delati v gospodarstvu. To pomeni, da postanejo zdravniki specialisti, ki samostojno odločajo. Šele takrat bo za njihovo delo prenehal odgovarjati nekdo drug.

V vsem tem “vmesnem” času delajo na svojem oddelku in dežurajo. Ker so mladi, morajo veliko dežurati. Moj brat ima mesečno v povprečju pet ali šest dežurstev, ko dela nepretrgoma 24 ur. To pomeni, da sta vsaj dva vikenda na mesec izgubljena. Prištejte k temu še enako število dežurstev njegove žene in si predstavljajte družinsko življenje.

Vsi trije so dobri zdravniki. Pravzaprav ne bom skromna – kolikor slišim, so in obetajo postati špica. Specializanti, tudi najboljši in tudi tisti, ki maksimalno dežurajo, ne zaslužijo niti dve povprečni slovenski neto plači. Večina jih dobi seveda veliko manj. Dva tridesetletna specializanta skupaj si le z veliko težavo privoščita stanovanjski kredit v višini 120.000 evrov.

Časopisi o takšnih zdravnikih seveda na pišejo (čeprav prihajajo iz zloglasne celjske bolnice!). Valjda – koga pa še danes zanimajo zadovoljni pacienti in zmatrani zdravniki?

One Response to “Doktor roman”

  1. špelion 02 Aug 2007 at 7:59 am

    Besno prikimavam:). Nimam (še) zdravnika v ožji družini, vendar se mi obeta. Naša tamala se je lani(kljub nasvetom mamice, ki že celo življenje dela v zdravstvu in ve kako se godi zdravnikom in pametne starejše sestre (moja malenkost) in po moško pametnega očeta, da naj pomisli v kaj se podaja) vpisala v 1. letnik dentalne medicine. In po treh tednih faksa se je odločila, da bo specializirala nič manj kot maksilofacialno kirurgijo. In zdaj? Zdaj je uspešno opravila 1. letnik. Upam, da bom v letih, ki prihajajo uspešna s prepričevanjem v to kako bi blo fajn, da bi bila privat ortodontka ali pa zobarca, pa ne zato, ker ne bi bila sposobna, ampak zaradi neskončnih dežurstev in slabe plače in vseh odrekanj, ki pridejo zraven. In kdaj pride zdravnik na zeleno vejo? Pri 68-ih, ko se gospod doktor sprehaja z ženo pod roko po tržnici in ga ljudje spoštljivo pozdravljajo. In zdravnica? Ljudje malo drugače gledajo na uspešne zdravnice. Kaj jim je tega treba, pravijo. Jaz pravim: GO TAMALA! in stojim ob strani. All the way.

Trackback URI | Comments RSS

Leave a Reply