Živa Legenda

Zadnje dni je Perči čisto “podivjal”. Povsod se priplazi, izpod postelje vleče Rokov sint, iz predalov jemlje denar in potne liste, na radiu vrti gumbe (glasnost našpona na ful, potem se ustraši in začne jokati), kjer se le da, se vzpenja na noge, najraje pa žveči preprogo v predsobi (verjetno mi ni treba poudariti, da gre za drugi najbolj nehigieničen predmet v našem stanovanju).

Miru skratka ni več, ves čas mu moram stati za ritjo, da ne ušpiči kakšne neumnosti. Ko gre spat, hitro skuham (ne kompliciram- Perči je zdaj že bolj ali manj isto kot midva, samo zmiksano varianto). Če dolgo spi, lahko celo naredim kaj službenega. Zgodi se, da moram na sprehod z mastnimi lasmi (in mastne lase res sovražim). Zdi se mi, da postaja življenje z dojenčkom vedno bolj zabavno.
Zvečer, ko grem v posteljo, včasih premišljujem, če sem (dovolj) v redu mama. Mislim, nisem ravno obsedena s svojim otrokom. Nobenega problema nimam s tem, da gre včasih prespat h kateri izmed babic/dedkov (res pa je, da Perči pri obeh strašno uživa)- še prav fino mi je. Na žuru nisem nikomur težila z našim dojenčkom, slik pa tako ne morem kazati, ker jih nimam- telefon nima te funkcije. Ne ukvarjam se ves čas z njim 100%. Ko se mi ne da več, ga posedem zraven sebe na tla, da se sam igra, in odprem računalnik.

Do knjig, ki učijo, kako dobro opravljati starševski “poklic”, sem malo skeptična. Že zato, ker jih je malo morje in ker je modrovanje o tem postalo kar nekako modno. Tudi razne teorije, ki se ponašajo z imeni “povezano” ali “pozitivno starševstvo” in skušajo podati temeljna načela uspešnega starševstva v nekaj aksiomih, me ne pritegnejo. Je res potrebno, da se starševskih veščin učimo iz knjig? Oziroma, smo kaj slabši starši, če svoje otroke vzgajamo “po feelingu”? Resnično upam, da ne.

Zaenkrat se mi zdi, da je z vzgojo otrok približno tako kot s partnerskimi odnosi: najboljše je, če poteka po načelu learning by doing. Nekaj o obojem se zagotovo naučimo že od staršev, nekaj iz opazovanja okolice, največ pa sami. Najbrž je za dobro vzgojo bistveno, da otroci živijo v zdravem okolju in da je oseba, ki jih vzgaja, čustveno, socialno in intelektualno stabilna. Potem že nekako gre- treba se je pač zanesti na svoj občutek in razum. Saj ne vzgajamo idealnih otrok – ampak svoje. In upam, da tudi Perči ne rabi idealne mame – ampak bo zadovoljen s svojo.