Aug 17th, 2007
Starševska teorija in praksa
Zadnje dni je Perči čisto “podivjal”. Povsod se priplazi, izpod postelje vleče Rokov sint, iz predalov jemlje denar in potne liste, na radiu vrti gumbe (glasnost našpona na ful, potem se ustraši in začne jokati), kjer se le da, se vzpenja na noge, najraje pa žveči preprogo v predsobi (verjetno mi ni treba poudariti, da gre za drugi najbolj nehigieničen predmet v našem stanovanju).
Miru skratka ni več, ves čas mu moram stati za ritjo, da ne ušpiči kakšne neumnosti. Ko gre spat, hitro skuham (ne kompliciram- Perči je zdaj že bolj ali manj isto kot midva, samo zmiksano varianto). Če dolgo spi, lahko celo naredim kaj službenega. Zgodi se, da moram na sprehod z mastnimi lasmi (in mastne lase res sovražim). Zdi se mi, da postaja življenje z dojenčkom vedno bolj zabavno.
Zvečer, ko grem v posteljo, včasih premišljujem, če sem (dovolj) v redu mama. Mislim, nisem ravno obsedena s svojim otrokom. Nobenega problema nimam s tem, da gre včasih prespat h kateri izmed babic/dedkov (res pa je, da Perči pri obeh strašno uživa)- še prav fino mi je. Na žuru nisem nikomur težila z našim dojenčkom, slik pa tako ne morem kazati, ker jih nimam- telefon nima te funkcije. Ne ukvarjam se ves čas z njim 100%. Ko se mi ne da več, ga posedem zraven sebe na tla, da se sam igra, in odprem računalnik. 
Do knjig, ki učijo, kako dobro opravljati starševski “poklic”, sem malo skeptična. Že zato, ker jih je malo morje in ker je modrovanje o tem postalo kar nekako modno. Tudi razne teorije, ki se ponašajo z imeni “povezano” ali “pozitivno starševstvo” in skušajo podati temeljna načela uspešnega starševstva v nekaj aksiomih, me ne pritegnejo. Je res potrebno, da se starševskih veščin učimo iz knjig? Oziroma, smo kaj slabši starši, če svoje otroke vzgajamo “po feelingu”? Resnično upam, da ne.
Zaenkrat se mi zdi, da je z vzgojo otrok približno tako kot s partnerskimi odnosi: najboljše je, če poteka po načelu learning by doing. Nekaj o obojem se zagotovo naučimo že od staršev, nekaj iz opazovanja okolice, največ pa sami. Najbrž je za dobro vzgojo bistveno, da otroci živijo v zdravem okolju in da je oseba, ki jih vzgaja, čustveno, socialno in intelektualno stabilna. Potem že nekako gre- treba se je pač zanesti na svoj občutek in razum. Saj ne vzgajamo idealnih otrok – ampak svoje. In upam, da tudi Perči ne rabi idealne mame – ampak bo zadovoljen s svojo.
Bravo mama!
Tudi moje dete spi in sem sama kar pred računalnikom. Še dobro, da se mož ukvarja s knjigo.
Vidim, da je več bork za svobodo mam, ki imajo rade svoje otroke in tudi SEBE.
Glede na opis je stanje že prav kritično…
Razmišljam, da bi te prijavila! Na srečo ima dete idealno teto, ki mu posveti večino svojega prostega časa in mu izkazuje ljubezen, ki jo najbrž doma še kako pogreša 
)bi se najbrž danes kje zdravila 
p.s.: če bi mene mati, ti in tatko vzgajali po knjigah (po načelih prisluhnite otroku, pogovorite se z njim ali pa celo “zaupajte mu”
Joj, jaz se pa strinjam kar z Meto, po moje treba socialo obvestit. To je ‘kriminal’, otroka ne vlači povsod s sabo, ni obsedena z njim, ne kaže slik vsem po vrsti, ne govori samo in le o svojem otroku, ne posiljuje prijateljic z informacijami (vsako uro) o napredku …
.. grozn Špelca, grozn fajn mama! Upam, da bom jaz tud neki tazga! Vsaj trudila se bom.
Super. Kot kaže, sploh nisem izjema, ampak pravilo.
btw, Pika, a veš, da je oseba, ki se na tem blogu pojavlja pod imenom El Boro aka Fati, z vami srfala v El Turu?
Rastoči otroci == rastoče težave
Čim se pleničkar začne premikati, se obseg nerodnosti in sitnosti močno razširi. O vzreji otrok/ klesanju odnosov/ učenju je pa čisto vsaka “strokovna” knjiga pravilna, če le ostane neprebrana. Pogosto gre le za posploševanje neke individualno bolj ali manj uspešne izkušnje …
Se pa močno strinjam z Metinim P.S. Starejše sestre marsikaj vedo. (ja ja, že davno tega sem vedela, da imam prav o teh stvareh
)
!?!?!? Res??? Kdo kdo kdo je tooooooo bil? Mater, tale surferska druščina se iz dneva v dan veča
No, mi smo snoči do 10h viseli pred prognozami, gledali palčke, ki so bile bolj krogci (beri piha NE) in smo zato danes doma 
Eh, bo že, bomo pa kuhali in kaj dobrega spekli!! Indian style je danes zapovedan.
Ti se pa mal poboljšaj prosim no .. se bo še kakšna mama po tebi vrgla (upam)
Špelca, ravno ta vikend sem se zavedla, da potekajo zadnji dnevi, ko lahko Lučko odložim na tla in v miru sedim pred računalnikom in pijem kavo, medtem ko ona srečno premetava po tleh svoje igračke. Je namreč TIK pred tem, da se splazi in potem bo malce drugače.
.
Glede praktičnih nasvetov: malo reorganiziraj predale in stvari v stanovanju, da stvari, ki jih je škoda niso na dosegu plazilca. Jaz sem v kuhinji v spodnji predal dala plastične posodice in jih je Ema ves čas mojega kuhanja zlagala ven. Radio na višjo polico, tepih pa naj kar žveči. Malo svinjarije še nikomur ni škodilo
Glede razmišljanja o tem, ali si dobra mama ali ne, pa ti povem samo to, da je o tem vredno začeti razmišljati takrat, ko ti otrok, s svojim vedenjem pokaže, da nekaj ni okej. Oziroma, ko ti določen segment življenja v družini postane neprijeten. Takrat je pametno iskreno razmisliti in spremeniti stvari, ki ne funkcionirajo. Ampak ključno je, da spremeniš stvari pri sebi, ne, da poskušaš na vsako silo spreminjati otroka.
ps: A boste v kratkem kaj v Lj?
Ej, a veš, da bom jutri v Ljubljani? Imaš kaj časa? Bom pa sama, Perči ostane doma, ker imam do večera neke stvari za urejat. Če imaš, se zmeniva po mejlu za kavo?
Imam cajt. Pokliči me ali pa mi pošlji mail.
Se strinjam z Mino. Jaz sem tudi vse delikatnein/ali nevarne zadeve pospravila nad 1 m višine, potem pa “odklopila” celo stvar. Mali je užival, jaz pa pomirjena. Lahko pa stvar kar malce potraja… Moj otrok se je divje plazil do 14. meseca (takrat pa čudežno shodil prvi dan, ko sem šla v službo! – pravijo, da vsaka travma pospeši razvoj…).