Doslej nisem bila med tistimi, ki o birokratih mislijo vse najslabše. Odkar me je zadnjič totalno razpenila uradnica na CSD, pa to svoje stališče pomalem revidiram. Sodeč po izkušnjah iz zadnjega leta sem namreč vedno bolj prepričana, da je marsikatera kritika na račun organizacije in načina dela po centrih za socialno delo upravičena.
1. Delovni čas. V petek naj bi delali do 13.00. Ta delovni čas so skrajšali na 12.00 uro. OK. Prvič sem prišla tja malo pred dvanajsto in v celotnem SCD-ju (pisarne so po treh nadstropjih) sem našla eno delavko. Ko sem povprašala, kje je tainta gospa, je povedala, da je danes ne bo več, ker je že šla na tržnico (dobesedno to je rekla). Poleg tega me je smrklja (ne morem drugače reči) tikala.
2. Potem sem začela urejati prenos porodniške. Ne vem, koliko poznate to možnost, a dopust za nego in varstvo (po domače porodniški dopust) je mogoče predčasno prekiniti in ga prenesti ter porabiti do otrokovega osmega leta. Jaz bom to možnost izkoristila- in sicer bom namesto decembra pričela delati novembra in si bom prišparala en mesec za kasneje. To mi bo prišlo prav, ker grem v novo službo, kjer seveda tako radodarnih počitnic, kot jih omogoča univerza, ne bo več. No, v glavnem- da bi vse uredila pravočasno, sem pred kakšnima dvema tednoma poklicala pristojno gospo in se pozanimala, kako ta postopek izgleda.
“Ja, gospa, vi mi morate najprej prinesti nove pogodbe o zaposlitvi, prej se ne moreva nič pogovarjati”, pravi birokratka.
Jaz: “Zakaj pa to rabite že zdaj? Jaz začnem delati šele novembra, poleg tega pa ne razumem, zakaj jih sploh potrebujete. Saj predčasna prekinitev je tveganje zame, država zato nič ne izgubi”. Continue Reading »
Blogi (in internet na splošno) res odpirajo cel kup pravnih problemov. Tudi če se malo bolj spoznaš na avtorsko pravo, to niti slučajno ne pomeni, da ti je kar vse endvatri jasno.
Najin filmček o narasli Savinji je nek novinar uporabil v svojem članku in vse skupaj objavil tu (zdaj je sicer že umaknjen). O tem naju ni niti obvestil (naju je pa zato Nuša, hvala lepa!), kaj šele prosil za dovoljenje. Na YouTube si ga je ogledalo skoraj 4000 ljudi.
Avtor filma je Rok. Recimo, da gre za avtorsko delo (to sicer ni samoumevno, ni vsak amaterski posnetek kar avtomatično avtorsko delo). Na videu ima torej izključno avtorsko pravico. To pomeni, da lahko vsakomur prepove, da njegov izdelek uporablja brez izrecnega dovoljenja. Obstaja nekaj izjem, a so ozke in v konkretnem primeru ne pridejo v poštev.
Avtorska pravica je sestavljena iz cele vrste podpravic. Če želite zaslužiti, so bistvene t.i. materialne avtorske pravice, ki se jih da prenašati na druge osebe. V konkretnem primeru bi Rok lahko Dnevniku dovolil, da video uporabi na svoji spletni strani in mu za to plača določeno nadomestilo.
Kaj pa v primeru, ko objavite svoj film na YouTube, kjer si ga lahko vsak prosto ogleda? Ali to pomeni, da ste dovolili, da video uporablja (ga streama) kdorkoli tudi za komercialne namene?
Odgovor je (hvalabogu) ne. Splošni pogoji poslovanja You Tube uporabnikom spletne strani ne dovoljujejo uporabe (streaming) tam objavljenega gradiva v izključno komercialne namene. Najin filmček lahko brez problema prikažete na svojem blogu ali spletni strani. Tudi če uporabljate ToboAds ali kakšne podobne pripomočke, je to še v redu. Omenjeni splošni pogoji pa izrecno prepovedujejo objavo videa na spletnih straneh, katerih glavni motiv je pridobitniški (prihodki oglaševalcev in/ali naročnikov). Sem paše seveda tudi Dnevnik.
Epilog? Gospod Slana, odgovorni urednik Dnevnika.si, je ravnal zelo profesionalno: v takojšnjem odgovoru na mojo urgenco se je opravičil za napako, zagotovil, da so kršitelja “sankcionirali”, video umaknili in da bodo Roku izplačali tudi honorar. Skratka, tako, kot se šika.
Toliko na kratko, če koga zanima kaj več, pa javite! 
Hey Troy, this one is for you. Spot the Steinpilze! How many are there to pick?
Found in the The Blue Dolphin district 
Za kakšnih 10 cm smo ušli zalitju. Voda je pljuskala do zadnje stopnice. Višje v ulici je nov, od EU sofinanciran protipoplavni črpalni sistem deloma zatajil in iz kanalov je do 3. zjutraj, ko so ga usposobili, najprej tekla, potem pa kar bruhala voda. Pri nas je bila gladina do roba garažnega praga, nekaj sosedov pa je zalilo. Še večja katastrofa je bila na Špici, ki je že zvečer bila pod vodo. Kjer ni nasipa na desnem bregu Ložnice, je voda bruhnila čez. Savinja je po drugi strani na najnižjem delu sprehajalnega nasipa malo naprej od Špice tudi začela zalivati. Zadnji čas, da se uredijo protipoplavni nasipi v tem delu mesta.
Ob kakšnih 10. zvečer smo deloma evakuirali klet, umaknili avtomobile na Ljubljansko, naše parkirišče je bilo srhljivo prazno. Iz najine kleti v bloku, kjer je podtalnica že curljala, sem umaknil nekaj buteljk, Špelca pa svoje škorenjčke. Na srečo smo danes zjutraj le ponovili vajo in vso kramo spravili nazaj v kleti. Mnogo naših znancev, posebej tistih na Ostrožnem, ni imelo te sreče in jih naslednje dni čaka veliko dela.
Voda je segala do poti.
Na špici je šla tudi Savinja čez. 
Gladina na Špici.
Danes sva bila v posvetovalnici. Perči je dolg 75 cm, tehta pa “samo” 8 kilc in pol. To je slabe pol kile več kot pred tremi meseci in baje ni dovolj. Zato je zdravnica predlagala, da v njegovo hrano vključimo vse tisto, kar je bilo (po njenih navodilih) doslej strogo prepovedano. “Dajte mu putrčka, olje, sladko smetano, sladkor v sadne kašice, pa žemlje naj gloda!”
Perči sicer čisto pridno je vse po vrsti- bolj ali manj enake jedi kot midva. Ob njegovih akrobacijah se pa nič ne čudim, da pokuri vse, kar poje. Odkar zna vstati in se plaziti, je namreč pri miru samo, kadar spi. Ostalih 12 ur na dan pa pač miga.
Tako da- če imate kakšne dobre ideje, kako zrediti dojenčka, na plan z njimi! Danes je že malical banano s sladko smetano in malo sladkorja (groza, če pomislim na navodila nutricistov), kosilo bo pa v dveh delih. Pri prababici je pomlatil velik krožnik domače (a moram posebej poudariti, da temu primerno mastne?) goveje župce z domačimi nudlci, ko se zbudi, mu serviram pa pire krompir in zelenjavo. Jasno, s putrčkom in olivnim oljem.
vir
Nek pravni časopis bo objavil anketo “z znanimi pravniki” (ne bojte se, če še niste slišali zame, ni z vami nič narobe ). Vprašali so me, kakšno je moje mnenje o blogih – sem za ali proti?
Tole je bil odgovor:
“Imam svoj blog, tako da je odgovor jasen. Redno prebiram pet do deset slovenskih blogerjev/blogerk; takšnih, ki imajo kaj povedati in to naredijo s stilom. Ker so blogi relativno nova stvar, se moramo učiti sproti; to velja tudi za reševanje pravnih problemov. Marsikomu se zdi zapravljanje časa, ampak če bloganje vzameš ravno prav (ne)resno, je prav fina stvar. Na mojem blogu se redno oglaša nekaj zanimivih ljudi (največ je deklet), ki bi jih z veseljem spoznala v živo. Že zato se splača blogati.”
vir
Kaj menite, je že čas za miting?
Danes je Perči star devet mesecev. Na čelu ima svojo prvo modro buško, razume pomen besede “ne” (ki mu ni preveč všeč), je ponosen lastnik kolesarske čelade, od jutri naprej pa bo prvič štirikrat zapored prespal pri babici. Kar v redu za tako majhnega gospodiča, kajne?
Tole je pa motiv iz stajice, kjer bo v prihodnjih dneh prebil kar nekaj svojega časa. Drži se, moj mali junak!
Včeraj sem bila v Ljubljani. Imela sem cel kup zmenkov, popoldne pa še pregled pri dermatologu.
Po trebuhu in hrbtu imam nekaj znamenj. So različnih oblik, barv in velikosti. Nekaj jih raste v ravnini kože, nekaj je izbočenih. Med nosečnostjo in po porodu so se nekatera znamenja povečala, nekaj pa jih je celo nastalo na novo. Rok je že pred časom predlagal, da jih najprej pregleda dermatolog pod mikroskopom. Če bi bilo kakšno sumljivo, pa ga bi ob priliki izrezal. Kožnega raka (melanoma in karcinoma) je namreč ogromno, veliko več, kot ga je bilo pred leti in to zlasti med mladimi. Poglavitni dejavnik tveganja je sončenje, zato je res boljše, če se mu čim bolj izognemo.
Pregled je hiter in enostaven. Najprej s prostim očesom, potem pa še s posebno lupo si dermatolog ogleda znamenja in oceni njihovo naravo. Po potrebi jih še fotografira in fotke shrani. To je zelo koristno, če se čez nekaj let kakšno znamenje spremeni, ker omogoča primerjavo.
No, na srečo nobeno izmed mojih ni sumljivo. Kirurškega nožeka zaenkrat še ne bom koštala. Sem pa izvedela, da je treba znamenja lepo opazovati in če se kakšno začne hitro (nekaj tednov) spreminjati, takoj k zdravniku! Tista znamenja, ki rastejo nad kožo (v obliki kroglic ali hribčkov), ponavadi niso nevarna. Sumljiva so ravna, neenakomerno obarvana znamenja z neostrimi mejami, ki nejasno vraščajo v kožo, se večajo in spreminjajo barvo.
Če imate veliko znamenj, ne škodi, če jih ob priliki pokažete dermatologu (rabite napotnico od osebnega zdravnika). Tudi tu velja, da je preventiva boljša od kurative. Če vas bo dermatolog napotil na plastiko, pa tako veste, na koga se morate obrniti. 
vir
Če je Zofija Mazej Kukovič lahko ministrica za zdravje, ker “zna kot uporabnica zdravstvenih storitev dobro opazovati”, bi pa mogoče jaz lahko postala ministrica za promet. Tudi jaz vozim avto in pri tem vestno gledam na cesto.
