Sep 29th, 2007
Uradnice
Doslej nisem bila med tistimi, ki o birokratih mislijo vse najslabše. Odkar me je zadnjič totalno razpenila uradnica na CSD, pa to svoje stališče pomalem revidiram. Sodeč po izkušnjah iz zadnjega leta sem namreč vedno bolj prepričana, da je marsikatera kritika na račun organizacije in načina dela po centrih za socialno delo upravičena.
 vir |
1. Delovni čas. V petek naj bi delali do 13.00. Ta delovni čas so skrajšali na 12.00 uro. OK. Prvič sem prišla tja malo pred dvanajsto in v celotnem SCD-ju (pisarne so po treh nadstropjih) sem našla eno delavko. Ko sem povprašala, kje je tainta gospa, je povedala, da je danes ne bo več, ker je že šla na tržnico (dobesedno to je rekla). Poleg tega me je smrklja (ne morem drugače reči) tikala.
2. Potem sem začela urejati prenos porodniške. Ne vem, koliko poznate to možnost, a dopust za nego in varstvo (po domače porodniški dopust) je mogoče predčasno prekiniti in ga prenesti ter porabiti do otrokovega osmega leta. Jaz bom to možnost izkoristila- in sicer bom namesto decembra pričela delati novembra in si bom prišparala en mesec za kasneje. To mi bo prišlo prav, ker grem v novo službo, kjer seveda tako radodarnih počitnic, kot jih omogoča univerza, ne bo več. No, v glavnem- da bi vse uredila pravočasno, sem pred kakšnima dvema tednoma poklicala pristojno gospo in se pozanimala, kako ta postopek izgleda.
“Ja, gospa, vi mi morate najprej prinesti nove pogodbe o zaposlitvi, prej se ne moreva nič pogovarjati”, pravi birokratka.
Jaz: “Zakaj pa to rabite že zdaj? Jaz začnem delati šele novembra, poleg tega pa ne razumem, zakaj jih sploh potrebujete. Saj predčasna prekinitev je tveganje zame, država zato nič ne izgubi”.
“Jaz brez pogodb ne grem v to.”
Jaz: “Kje pa to piše, da rabite pogodbe”?
“Jaz brez pogodb ne bom naredila nič.”
OK, se vdam, vprašam, kdaj je zadnji rok in gospa mi reče, da ona najraje to ureja kar zadnji dan. No, super, vsaj nekaj. Grem v akcijo za pogodbe, težka bo. V začetku tega tedna zato še enkrat pokličem isto (!) gospo. Pojasnim, zakaj kličem in pogovor gre tako:
“Narediti moram zapisnik.”
Jaz: “Aha, a torej ne rabite pogodb o zaposlitvi?”
Ona: “Kakšne pogodbe? Jaz samo naredim zapisnik.”
Raje nisem več preverjala. Ker je bila sreda, sem ob štirih spakirala Perčija in jo mahnila podpisat zapisnik. Ob sredah delajo do petih, a me je opozorila, da sem lahko tam najkasneje ob pol petih.
Po polurnem čakanju (nekdo je ves ta čas sedel v pisarni, na moje drugo trkanje pa je pojasnila, da je šlo za pomemben razgovor!) sva bila na vrsti, Perči že močno nejevoljen. Ura je bila točno 16.40, ko sva vstopila. Istočasno je prišel mlad par, očitno urejati porodniški dopust. Ko ju je zagledala, je najprej napadla: “Pa vi veste, koliko je ura?” Onadva sta zmedeno gledala in jima ni bilo nič jasno. “No, mogoče bosta imela pa srečo in bom končala še pred peto. Ampak ne garantiram!” Zapre vrata in začne gledati v računalnik. Bila sem besna in sem molčala. Po petih minutah sprinta zapisnik. Obsegal je vsega en stavek. Da se strinjam s prekinitvijo dopusta in da bom preneseni dopust izkoristila do Perčijevega osmega leta v obliki 23 delovnih dni. Rečem, da se še nisem odločila, ali bom dopust izkoristila v enem kosu (cel mesec skupaj) ali po delovnih dneh.
“Ja gospa, jaz sem že napisala zapisnik.”
Jaz: “Ja vem, prosim, če lahko samo zadnji del stavka zbrišete in še enkrat sprintate.”
“Ne, to pa ne gre. To ni možno.”
Jaz: “Kako ni možno? Menda ne pričakujete, da se bom že zdajle odločila, kako bom dopust koristila čez pet let.”
“Ne, to ni možno, računalnik tega ne omogoča.”
Jaz: “Gospa, vi samo postavite piko (ji pokažem kam) in ostalo zbrišite, pa bo.”
Ona (pravnica) se nasmeji in pojasni: “Pravno je že mogoče tako, tehnično pa pač ni izvedljivo.” ?!
Na tej točki sem začela svojo jezo kazati čisto odkrito, ker pa se mi ni dalo več prepirati, sem podpisala in šla. Še danes mi je žal, da nisem šla do direktorice ali vsaj obogatila knjige pritožb.
“Ne, to pa ne gre. To ni možno.”
EEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEEeeeeeeeee … na to jaz po novem odgovarjam samo še z
“Aha, VAM se NE DA, ne da to ni možno narest”
Špela, pa zakaj se v/damo takim?!?!?!? PLAČANI so, da delajo. To, da v petek ob 12 ni več nikogar, ker so šli na tržnico?!?!?!
Razumem, jaz tudi včas znorim, ko slišim “Ja kaj pa vi SPLOH delate”, sam jaz sem tam vsak dan od 7.30 do 16.00 najmanj!!
Priznam, da mi je neskončno tečno, ampak postajam tudi jaz zahtevna stranka – ker zahtevam svoje pravice!
Celjski CSD po vsej Sloveniji slovi po tem, da je med najbolj katastrofalnimi. (Če ne zaseda kar 1. mesta.) Tvoj post to samo potrjuje.
Jaz v takih primerih zahtevam nadrejenega in tudi grem do nje/ga. Si pa predstavljam, da te tam v primeru tega CSD-ja lahko čakajo še hujši šoki (nekdo menda ve, da se ob 12 h hodi na tržnico…). Riba smrdi pri glavi…
Se strinjam s Piko: change the world before the world changes you…
Pa čestitke za novo službo
Zdaj mi bo pa res žal, da nisem bila malo bolj zoprna. To, kar sem opisala, sploh ni bil edini surrealistični pripetljaj v celjskem CSD- o ostalih se mi samo ne da več pisati.
Marja, hvala! Se kar veselim, pravzaprav ne vem, zakaj nisem tega naredila že prej.
Mimogrede, so humani uspehi tvoji?
uf, se mi je že ob samem branju dvignil pritisk. na svojo jezo tudi jaz vse prepogosto “požrem” take pripetljaje brez pritoževanja.
npr.: zadnjič sem hotela prijaviti spremembo stalnega prebivališča. Na internetu priše, da ti ni treba imeti dokazila o lastništvu ali pravici do bivanja na novem naslovu, če si kot lastnik vpisan v ZK, kar jaz sem. Ko sem prišla na UE (Tobačna cesta, LJ), sem na informacijah še enkrat vprašala, če to velja, in so rekli, da seveda, da oni vpogledajo v ZK. Čakala sem v vrsti eno uro, nato pa me je birokratka najprej napol nadrla, zakaj nimam sabo tega dokazila. Ko sem ji povedala, da naj ga ne bi rabila, ker sem vpisana v ZK, me je nejevoljno poslala na drugo okence, kjer je edini dostop do ZK. Druga birokratka za tistim okencem je nekaj iskala, nato pa mi rekla, da me ni v ZK. Rekla sem, da to pač ni mogoče, ker jaz SEM v ZK, ona pa, da v tej evidenci, v katero oni lahko vpogledajo (???), me ni, tako da sori, bo treba še enkrat priti z vsemi dokazili… grrr
Da ne govorim o tem, da parking pred UE stane 50 centov.
No, pa bom še jaz opisala svoj pripetljaj. Sicer ni povezan s centrom za socialno delo, ampak kljub vsemu še en dokaz debilizma. S starim fotrom se zmenima, da mi podari del stanovanja na katerega je pisan on. Seveda rabim darilno pogodbo. Ker sem pravnica, jo sestavim sama in prišparam 200 do 250 EUR. Potem kličem notarko v Slovensko Bistrico (ne vem če se je oglasila tajnica ali notarka-navsezadnje je vseeno) in jo vprašam kaj vse pač rabim zraven, ko pridemo overit pogodbo. In med drugim reče, da je pač potrebn tudi nek štempl od davčne in ker kljub temu, da sem pravnica nisem strokovnjak za davčno pravo, jo vprašam, če je treba it na davčno tja kjer nepremičnina leži ali na katerokoli davčno (glede na to, da lahko zdaj avto registriraš kjer hočeš, pa vse druge dokumente pridobivaš ne glede na stalno prebivališče, sem misla, da se je mogoče tudi za nepremičnine kaj spremenilo, ker sem sicer vedla, da je bilo včasih tako, da si mogo it tja kjer nepremičnina leži, ampak naši zakoni se pač vsak dan spreminjajo in zato za vsak slučaj vprašam)? In to BUTASTO ženšče mi reče, da lahko grem na davčno tudi v Slov. Bistrici. Jo vprašam še enkrat (za vsak slučaj). In ona še enkrat, da lahko kjerkoli. Ok super. Pridema danes zjutraj s starim fotrom na davčno v Slov. Bistrico in zvema, da je treba it tja, kjer leži nepremičnina!!!!!! Pa kaj sem jaz spraševala prejšnji teden.??? Pokličem notarko (spet ne vem al je bila tajnica al notarka), jo naderem kot psa in ona mene vpraša, da kako pa naj oni vejo kam je treba it na davčno?? OMG!!! Pritisk mi je narastel na 300. Kako pa naj notarka ve, kam je treba it na davčno?? Pred očmi se mi je zmeglilo. Vse pogodbe, ki jih overi morjo it na davčno in ona mene sprašuje kako naj to ona ve. In človek mora za njene usluge potem še plačat. Vedno bolj sem mnenja, da danes je pa res lahko že vsak pravnik. Žalostno. In zdaj mi ne preostane drugega, kot da grem juri na davčno v lj, potem staremu fotru vse skupaj pošljem po pošti in on kot darovalec bo moral še enkrat do notarja, da bo zadeva rešena. Potem me čaka pa še vpis v ZK. Že danes sem živčna:)
Čudno, da se to dogaja, ko pa je nadsuperminister Virant vendar debirokratiziral vse državne uradnike in porušil birokratske ovire?!? Špelca, si prepričana, da si nisi vsega skupaj izmislila, le zato, da bi očrnila tega ljudskega junaka? Bodi sproščena – priznaj!
Enkrat bo nekomu počil film in se bo eni taki babuzi nekaj hudega zgodilo. In potem se bodo spet vsi debilno spraševali, kje hudiča je šlo narobe, so bolj krivi starši ali izobraževalni sistem.
Sem že mislila, da so uradniki prepametni zame, jaz pa preneumna, da bi jih razumela, pa očitno to le ni tako.
Ko sva kupovala parcelo, sva dobila napačno lokacijsko informacijo, potem pa na občini (Celje) v pol leta še trikrat ali štirikrat drugačne podatke v zvezi z eno in isto stvarjo (izdelava izvedbenega prostorskega akta/dopolnitev PUP-a). Teden dni potem, ko sva postala lastnika, sva na občino šla še enkrat in prejela informacijo, da izdelava IPA/dopolnitev PUP-a ne bi bila potrebna, če bi bil lastnik najine in sosednje parcele isti (kar je bil še en teden nazaj). In tu gre za 10.000 EUR! Komentar verjetno ni potreben.
Mimogrede, na občini še pravijo, da novega PUP-a, ki bi nama prihranil 10.000 EUR (temu se menda zdaj reče nekoliko drugače) ne bodo sprejeli v zakonsko določenem roku. Obrazložitev: Pač ne bomo. Eni bi verjetno vrtali dalje, meni je pa nekako nerodno in se raje obrnem ter doma jezim na njih in sebe…
Se opravičujem, ker ima moj komentar bolj malo veze z zgornjim člankom. Skratka – včasih sem uradnikom (in institucijam) brezpogojno zaupala in jih branila pred drugimi, danes pa…
Meni so ob birokratinjah pregorele varovalke lani, ko sem na ljubljanskem Zavodu za zaposlovanje oddajala vlogo za štipendijo, pa me je vrla uslužbenka prepričevala, da za povprečje letnika štejejo vsi opravljeni izpiti med 1. oktobrom in 31. septembrom.
Sicer pa sem o svojem neizmernem občudovanju birokratske genialnosti tudi pisala pred časom
ne podpiram birokratov, razen v obiskovanju tržnice: kupuj lokalno, zajebavaj totalno … sveža in zdrava hrana naj ima v življenju sodobnega človeka prioriteto A – haha …