V krogu mojih najožjih prijateljev se nas pet izmed osmih vsak dan službeno vozi v Ljubljano- vsak s svojim avtom. Vsi živimo v Celju. Med bližnjimi in daljnimi znanci je takšnih primerov še veliko več. ICS, ki štarta iz Celja ob pol sedmih zjutraj, je sicer kar poln, a vendar se velika večina dnevnih komjuterjev v Ljubljano iz Celja še zmeraj vozi z avtom. Ni čudno. Vlak je drag, vzame preveč časa (treba je od doma na postajo in potem še s postaje v službo) in kar naprej zamuja. Da ne omenjam popolnoma nefleksibilnih urnikov.
Čeprav smo se na vožnjo vsi bolj ali manj navadili, je tak način življenja precej utrudljiv. To ponavadi najbolj občutiš ob koncu delovnega tedna, v petek. Priznam, da me je kar malo strah spet pričeti delati in to izključno zaradi vožnje. Če se lahko naspiš, problema seveda ni. Ampak midva trenutno ponoči vstaneva najmanj petkrat, včasih pa traja tudi eno uro, da spimo naprej. No, nekako bo že.
Razmišljala sem, kaj nam bi olajšalo situacijo. Ena izmed rešitev je skupna vožnja. Deluje samo, če delaš res blizu, sicer se izgubi preveč časa z vožnjo po Ljubljani in to ravno v prometnih konicah. Za naju ne pride v poštev, Rok pa se občasno že vozi s kakšnim kolegom, ki dela v KC. To je najlaže, če imata približno enak urnik- ko imaš enkrat družino, greš namreč raje domov, kot pa se potikaš po kafičih in čakaš na sopotnika.
Druga opcija je bolj pobožna želja in bi bila videti tako: vsake pol ure zjutraj iz Celja štarta zasebni prevoznik (enoprostorec, mali bus, nekaj v tem stilu), ki naloži svoje abonente na par lokacijah po Celju in jih pripelje do Ljubljane. Nekje ob obvoznici čakajo njegovi ljubljanski kooperanti (lahko kar taxiji), ki nas potem hitro prepeljejo do služb. Mesečna karta takšnega prevoza bi stala 300 do 400 evrov. Prednosti: manj si utrujen, ker ne voziš; imaš družbo; med vožnjo lahko spiš; časovno še vedno ugodno; stane približno toliko kot lastni prevoz. Če se ta biznis splača, naj se ga čim prej kdo loti!
Zaenkrat ostaja edina realna rešitev za našo družino nakup drugega avta. Ker je prvi star že šest let, si še enega rabljenega sploh ne moreva privoščiti. Torej nov. Glede na to, da bova na cesti vsaj deset ur na teden, rabiva varno, varčno in večje vozilo, po možnosti karavana. Občutek, da gre glavnina družinskih investicij v vozni park, ni čisto nič varljiv.
Če bi imela bogatega moža, bi si omislila tega lepotca. 
