Trenutno smo bolj ali manj odrezani od doma. Do kopnega bi še nekako prišli (osebna vozila zaenkrat še smejo čez most, trajekt seveda ne vozi), vse “normalne” ceste do doma so pa zaradi burje zaprte. Avtocesta čez Velebit itak, poleg nje pa še lokalne ceste okrog Karlobaga in Paklenice. Rok mora načeloma v petek v službo. V Ljubljani.
Drugače je super. Burja je res orkanska, bajta kar škripa ob močnih sunkih, okna so bela od soli, figi je odpihnilo vse liste, oljke se še uspešno upirajo. Rdeča keramična peč dela non stop, domača drva bomo pokurili v par dneh. Ko je pa tako lušno zvečer gledati ogenj, ležati na kavču in zganjati romantiko. Manjka samo še kakšna mehka bela preproga pred kaminom, pa smo v Holivudu.
Čez slab teden grem spet delat. Prav oddahnila sem si, ko sem odkrila, da nisem edina, ki ima mešane občutke. Nekaj prav dobrih zapisov na to temo je na mamablogih. In ja, tema odhoda v službo po koncu porodniške je tipično ženska tema, tako da si s papablogi ne morem dosti pomagat.
Resno krizo sem imela en dan, ko sem imela bolj ali manj konstantno rdeče oči in smrkav nos. Zdaj je že boljše, Perči se mi zdi vedno bolj tak razumen pobič, ki se čisto dobro znajde v (skoraj vsaki) družbi. Sploh pa bo pri babicah, ki ju obožuje. Logistiko prevozov smo že izdelali, ostalo bomo reševali sproti.
Od nedelje smo na Pagu. Kot da se je čas popolnoma ustavil. Če hočemo koga srečati, se je treba sprehoditi do mesta. Delata dva kafiča na rivi, po eden pri cerkvi, pri tržnici in pri sodišču. Idealen kraj in čas za tuhtanje in zabušavanje. Oboje me po malem zaposluje. Po velikem pa Perči, ki mu je čisto vseeno, kaj se mi plete po glavi, dokler me lahko cuka za lase, grize moja sončna očala, trenira plazenje po stopnicah in užaljenost, ker ne sme šariti po TV-ju. Včasih mi je kar žal, da nisem pravi čas pojedla kroglic pregelk. 
Danes sem zalotila Perčija, kako je stal pred TV-jem in ploskal. Brez opore, sam na svojih dveh nogicah. Na TV-ju je bil Mario.
Samo za trenutek sem ujela ta prizor, takoj ko me je zagledal, se je namreč spustil na ritko.
Včerajšnji večer je bil dobesedno dramatičen. V času objave volilnih rezultatov sem bila v mariborski Drami, tako da sem za izide zvedela šele v avtu pri radijskih poročilih ob desetih.
Izjemoma se moram strinjati z Jelinčičem, ki zase pravi, da je edini pravi zmagovalec tokratnih volitev. Velik poraz za Peterleta, zelo lep rezultat za Gasparija.
Pozno zvečer sem poslušala še izjavo Urške Bačovnik. Pametna punca je, zato njene naučene puhlice o Peterletu zvenijo še toliko bolj trapasto: “edini je aktivno sodeloval pri nastanku naše države”, “ima občutek za sočloveka” (in čebele!), “edini ima podporo v tujini” (??). Tisti prvi argument, ki ga veliko podpornikov Lojzeta Peterleta tako rado navaja, mi sploh ne gre v račun. Avtomatično diskriminira vse mlajše kandidat(k)e, ki takrat niti volilne pravice ni(s)mo imeli, kaj šele, da bi lahko karkoli prispevali k osamosvojitvi. Poleg tega implicira, da so vsi z zaslugami pri osamosvojitvi kar nekako ipso facto dobri politiki še danes. S tem se res ne morem strinjati. Dejstvo, da se je nekdo izkazal pred več kot petnajstimi leti, res ne pove dosti o tem, kakšen je danes.
Mislite, da bo v drugem krogu res zmagal Peterle? Jaz sem vedno bolj skeptična; vse bolj se mi zdi, da bi znal Türk, če pride v drugi krog, Peterleta poraziti. Tudi trmasto vztrajanje levice pri dveh močnih kandidatih se je izkazalo za dobro taktiko. Na ta način se bodo glasovi v prvem krogu preveč razpršili, da bi lahko Peterle dobil večino; v drugem krogu se bodo “levi” volivci najbrž povezali, končna odločitev pa bo v rokah Jelinčičevih privržencev. Madonca, saj pravim, pravi triler. 
Če bom v petek zvečer doma, bom sigurno gledala tisto soočenje kandidatov z Mariom in Rosvito (kakšna posrečena kombinacija!).
Sicer pa sta me v kampanji pozitivno presenetila predvsem Elena Pečarič in Darko Krajnc. Sploh se mi ne zdi sporno, da sta kandidaturo izkoristila za promocijo, ker sta to storila kulturno in z veliko pametnimi besedami. Pomislite, kako bi volili, če kandidatov ne bi nikoli videli, ampak samo slišali njihove besede. Če ne bi nikoli vedeli, kako kdo izgleda, koliko je star, kakšne obleke nosi, ali sedi na stolu ali invalidskem vozičku. Mislite, da bi Elena Pečarič res dobila le procent vseh glasov?
Negativno me je presenetil edino Lojze Peterle. Zato, ker nastopa tako osladno in nebulozno, da je že kar groza. Ne gre samo za to, da odgovarja v floskulah, ki naj bi ustrezale čim širšemu spektru volivcev in volivk. To počneta tudi Gaspari in Türk. Gre za to, da kar naprej sadi rožice, zraven pa za vsako ceno poskuša še duhovičiti. Bljek, presladko, prefarško, preveč v stilu onega fotra iz 7thHeaven.
vir
Perči zadnje dni v spanju joče. Kar naenkrat plane v neutolažljiv jok, včasih pomaga dudka, največkrat ga pa vzamem v naročje in pocartam. O vzroku lahko samo ugibam- mogoče sanja, mogoče ga bolijo zobki (mislim, da mu rasteta zgornji enki). Po pravici povedano si sploh ne znam predstavljati, da nekateri dojenčki prespijo čisto mirno celo noč- mislim, a to res obstaja?! Saj ne, da se Perči ponoči veliko zbuja- ponavadi se sploh ne zbudi, ampak jamra, stoka in joče pa res veliko.
Sicer sem se pa na nenehno zbujanje ponoči kar nekako navadila. Tudi na to, da vsakič, ko vstanem, padem nazaj v posteljo in spim naprej. Čez dan ne spim, res pa je, da sem ob desetih zvečer popolna koma.
V soboto sem bila povabljena na žur. Super sem se zorganizirala: dopoldne sta prišla po Perčija babica in dedi, potem sem malo pospravila naš mali svinjak, skuhala kosilo in se odpeljala v Ljubljano. Najprej sem se dobila s frendico, ki je nisem videla že celo večnost. Imeli sva pravo babje popoldne- vključno s tortico v Zvezdi. Okrog osmih sem šla v garsonjero, malo brala in se zrihtala “za ven”. Od devetih me je začelo odnašat. OK, super, bom zadremala za kakšno urco, žur se itak začne šele po deseti.
Zbudila sem se nekaj čez pol eno. Očitno me je nekdo z macolo. Zaspala sem tako trdno, da me ni motilo nič od naslednjega: prižgane luči povsod po stanovanju, sedeč položaj, knjiga v naročju, kavbojke, make-up. Kako sem se počutila, vam raje ne razlagam. Imela sem ravno še toliko energije, da sem raztegnila kavč in se spravila v pižamo. Zjutraj sem se zbudila ob pol devetih. Kot prerojena, hkrati pa malo zaskrbljena. Madonca, da ne bi slučajno žuri od zdaj naprej takole izgledali…
Nikoli nisem bila pretirana ljubiteljica buč; sploh ne v štrudljih in drugih sladkih variantah. Juhe iz buč pa enostavno obožujem. Danes sem uporabila hokaido bučo, sicer so mi pa všeč vse njene sestrice. Za Roka moram župco obvezno začiniti s peperončinom, za Perčija in zase pa naredim bolj milo varianto.
vir
Druga tipično jesenska jed je rižota iz jurčkov. Pred nekaj tedni (takrat, ko je bil gobji boom) se je Rok napotil po svojih kozjanskih štrahah v Ločnec. Zabičala sem mu, naj se ne vrača brez polne košarice. No, vzel je dobesedno, ker je (po lastnih besedah) enostavno nehal pobirati jurčke, ko jih ni imel več kam dati. Doma je zgledalo takole:
Večer sva potem preživela za štedilnikom. Ampak imamo pa ozimnico. 
Včeraj je Perči dopolnil deset mesecev. To sem sicer enkrat že napisala, ampak se kar na morem načuditi- čas res začne šprintati, ko pridejo otroci. Naš dojenček je že pravi mali falot- no, takšen priden falot. Začel je prestopati ob opori, osvojil je veščino ritenskega spuščanja s kavča na tla, zna dati lupčka, pomahati in zaploskati, prižge televizijo in dviga telefonsko slušalko. Rad se pogovarja z mucami in obožuje prižiganje in ugašanje luči. Spat gre okrog osmih in se zbuja okrog sedmih. Podnevi spi dvakrat, dopoldne in popoldne. Kar paše.
Brez problema se igra sam v stajici ali poleg mene na tleh. Njegov najljubši prostor v stanovanju je še vedno kopalnica, natančneje odtok na tleh (obvezno ga mora polizati) in odtok v tuš kabini (obvezno mora pokrovček sneti in ga dati v usta). Najljubša igrača so še vedno moja sončna očala. Danes jih nesem k optiku, so že čisto razšraufana.
Jesen imam rada. Fino je, ker je na soncu ravno prav toplo, ker je gozd lep in ker se je zvečer tako prijetno zabubiti v dekco na kavču. Treba je začeti misliti na smučarijo, na službo in novo študijsko leto, pa na Perčijevo bundo in čevlje. In na kakšne nove škorenjčke in plašč…
Čez en mesec začnem delati. Po osmih letih bom menjala svojo (prvo) službo. No, ne čisto. Od ponedeljka do četrtka bom v novi, v petek pa v stari službi. Se kar veselim. Spremembe so dobre. Mislim, da se bom postrigla.
