Živa Legenda

OK, mogoče se bo izkazalo, da so druge njene knjige slabše, ampak zaenkrat bom pač evforična: nimam pojma, kje se je mi tako dolgo skrivala Erica Jong s svojim Strahom pred letenjem. Načeloma kar veliko berem in približno imam pregled nad kvalitetnimi sodobnimi pisci, a Erica mi je čisto ušla. Do pred kratkim, ko sem jo vzela v roke in od tedaj se čudim. Kako je možno, da nekdo piše točno tako, kot bi si želela sama? Kako je možno, da razmišlja enako, ima iste dileme in probleme in celo isti strah pred letenjem? Zakaj nam v gimnaziji niso povedali zanjo, ko smo morali brati Hemingwaya in Millerja (čeprav jo je, resnici na ljubo, bolje brati pri tridesetih kot pri šestnajstih)? Odkar sem prebrala Erico, mi je jasno, da je razlika med ženskim in moškim pisanjem približno tako velika kot razlika med žensko in moškim.

Prekleto težko je danes biti feministka, karieristka, mama in (monogamna, hehe) žena. Vsekakor pa me tolaži, da nisem edina.

vir

vir

Čez vikend sem v Objektivu prebrala reportažo o Celju. Kot Celjanka moram seveda nujno kaj dodati.

Najprej naj po pravici povem, da mi marsikdo ne bi priznal statusa prave Celjanke. Ne govorim po “cjelsk”, raje imam Union kot Laško, nisem fanatična rokometna navijača, nisem insajderka v “celjski sceni”. Ampak- saj je jasno, da so ti kriteriji “celjskosti” itak mimo. V Celju sem se rodila, v Ljubljani študirala in nekaj let tudi živela, zdaj pa spet živim ob Savinji in se vozim v službo na zahod. Rada imam Celje in tu zelo rada živim.

V reportaži je Tone Kregar lepo povedal, da so majhna mesta, kljub perifernosti, lahko zelo prijetna za življenje. To aboslutno drži. Poglavitna prednost življenja v Celju je v njegovi ravno pravšnji majhnosti. V Celju je vse na dosegu, skoraj za nič ni treba v avto (no, razen za ta velik šoping). Blizu je Savinja s krasnim nabrežjem, kjer se sprehajamo, tečemo, kolesarimo in se srečujemo (resno, Savinja ima sploh v lepih popoldnevih status družabnega središča). Vse našteto ima precej zaslug za to, da ogromno mladih stanuje v Celju in dnevno migrira v Ljubljano. Poleg nič manj pomembnega dejavnika (vsaj v našem primeru)- da tu živijo praktično vsi sorodniki in prijatelji/ce. Čeprav majhno, je Celje še zmeraj mesto. To pomeni, da imamo vsaj eno spodobno kavarno, tržnico, staro mestno jedro s peš cono in nekaj zgodovinskih znamenitosti. Življenje v Celju je luštno, ker je preprosto in nenaporno. To je pa tudi vse. Za človeka z malo višjimi potrebami je lahko hitro premalo.

Odkar spet delam in občasno kak dan in večer preživim v Ljubljani, se bolj zavedam, kaj Celju manjka: kakšna normalna restavracija, kamor bi šel lahko za vikend na kosilo; pa kakšna malo bolj ambiciozna, kamor bi šel na večerjo; kakšna malo boljša trgovina s čevlji in oblačili (pa ne Mura); antikvariat; študentarija; dober sladoled; boljša ribarnica in mesnica; več kavarn in slaščičarn. Marsikdo bi na tem seznamu pogrešal boljšo kulturno ponudbo- o tem, da naš župan samo gradi, premalo pa daje za kulturo, namreč čivkajo že vrabci na strehi. Po pravici povedano: zdi se mi, da je kvaliteta celjskega kulturnega življenja čisto sorazmerna ostalim segmentom (kolikor seveda lahko sploh sodim, ker sem zadnje leto bolj malo zunaj). Res ne morete na koncert ali otvoritev razstave vsak dan ali vsak teden, ampak tudi v Celje pridejo zelo dobri glasbeniki, Likovni salon, Galerija sodobnih umetnosti in Muzej novejše zgodovine pa verjetno s svojo ponudbo celo presegajo celjske okvire.

Tisto, kar se mi zdi res škoda, je, da se občina ne trudi pri ustvarjanju malo ambicioznejših delovnih mest za mlade in perspektivne Celjan(k)e. Ogromno nas je, ki si želimo tu živeti, vozimo pa se na delo precej daleč stran, ker enostavno v Celju in širši okolici ni (dovolj) primernih zaposlitev. Dejstvo, da delamo drugod, ima veliko stranskih učinkov: manj se čutimo povezane s Celjem, krog celjskih znancev je omejen na prijatelje, naša profesionalna socialna mreža pa vezana na ne-Celjane. Vse to pomeni, da imamo malo stika s celjskim življenjem, politiko, gospodarstvom. Ker gre v večini primerov, ki jih imam v mislih, za izjemne posameznike, ki bi s svojimi uspehi v službi v prihodnosti lahko nedvomno koristili tudi širšemu okolju, je to nedvomno škoda za naše mesto. Ampak- ne smemo samo jamrati, treba je v akcijo!

Malo prej sva po več letih sanjanja, iskanja, tehtanja, dvomov, da se bo sploh kdaj poklopilo, končno nazdravila, ker sva (tu je še “majhen” tehnični detajl – hvala tašči/mami ) postala posestnika. Jep, 829 kvadratov zazidljive parcele na Špici je najinih! Jeeee! Drživa pesti, da bova čimprej lahko začela s postopki za zidavo, občina mora samo še sprejeti in uresničiti protipoplavne ukrepe. Baje se stvari že premikajo. In ne skrbite, itak bova protipoplavna.

…Perči med tednom brez problema spi do osme ure ali še dlje, ob vikendih se pa ob pol sedmih že igrava kuhanje kave?

Danes se mi ne da v službo.

Ena od prednosti, če si veliko na cesti, je poslušanje radia. Radio imam zelo rada. Ni pa ravno veliko izbire. Do porodniške sem poleg Vala 202 poslušala še Radio SI, odkar sem spet v službi, mi pa niso več všeč- imajo nove spikerje, ki so sumljivo podobni raznim frajerjem in frajerkam z lokalnih postaj. Tako da pristanem na Valu, občasno pa prestavim na SLO 1 ali celo program ARS.

Zadnjič me je poklical nek gospod, ki se je predstavil kot urednik na Radiu Slovenija in me vprašal, če bi dovolila, da za ARS preberejo nekaj mojih člankov. Zdelo se mi je prav fajn, seveda tudi zato, ker mi je malo na dušo popihal. No, potem sem začela razmišljati, kdo sploh posluša ARS. Mislim, kakšne velike odmevnosti si verjetno ne morem obetati.

Na Val 202 me vežejo čisto posebni spomini, ker sem bila pred več kot desetimi leti na “valovskih počitnicah” s celo ekipo valovcev in prijateljev. Tisto je bilo res nepozabno poletje. Po diplomi (pravzaprav isti dan, ko sem diplomirala) sem bila na razgovoru pri takratni urednici Darji Groznik za delo na Valu 202. Naredili smo tudi govorno vajo, kjer se je izkazalo, da imam neko “govorno napako”, ki bi jo morala odpraviti. Se ne spomnim več, nek šumnik ali kaj vem kaj. Potem se je ponudila služba na faksu in moja ljubezen do radia se je nadaljevala v pasivni obliki.

Danes sem se morala peljati iz Ljubljane v Maribor. Bil je petek popoldne, gužva na cesti, preklinjala sem svojo usodo in si želela, da bi bila doma. V takšnih trenutkih se zelo rada smilim sama sebi (mislim, da sem v tem kar dobra). Potem sem prestavila na ARS. Jelka Reichman je govorila o svojem delu in življenju nasploh. Novinarka jo je vprašala, ali ima najljubši lik pri ilustriranju. Jelka Reichman je odgovorila, da so to otroci. In potem je rekla nekako tako: “Veste, otroci so naporni. Ampak kot lik za ilustratorja so pa neizmerno ljubki. Otrok je nekaj najlepšega na svetu, mislim z estetskega vidika. Včasih jih kažejo na televiziji, enemu visi svečka iz nosa, drugi je zamazan z marmelado. Kljub temu ni ničesar popolnejšega-napeta koža, žareča lička, jasne, prodorne očke. Saj je lahko lepa tudi ženska po tridesetem, ni dvoma. Ampak veste, rožnati popek pa ni.”

Sploh ni kaj dodati. Tudi zato je fino imeti otroke. Da lahko občudujemo njihovo popolno kožo, napeta lička in iskrive očke in se čudimo, ali smo res sami nekoč izgledali enako.

Zato imam rada radio. Ker lahko po naključju srečam Jelko Reichman.

vir

Ali se samo meni zdi, da je Janez Janša paranoik?
Priznam, da se počutim malo nelagodno, ko ga nocoj poslušam. Ali ni naravno stanje, da opozicija kritizira vlado? Se samo meni zdi, da so bile predsedniške volitve čisto normalne, celo kar malo sterilne (z izjemo Peterletovega poskusa metamorfoze v Jelinčiča)? Sem edina, ki v predsedniških volitvah ni zaznala izključno protivladne kampanje? Je normalno, da premier misli, da debata o ideoloških temah v predsedniški kampanji ni zaželena in primerna? Je normalno trditi, da več kot 500 novinarjev naklepno širi laži po Evropi? Je normalno, da premier misli, da smo vsi, ki nismo v koaliciji, njegovi naravni sovražniki?!

Zdaj vem, kaj v resnici pomeni “nimam časa”. Zjutraj vstanem in v avto za eno uro. Potem delam; ker grem raje prej domov, pogosto izpustim kosilo. Spet ura v avtu in domov k Perčiju. V tistih par uricah na dan, ki nam preostanejo, skušam biti z njim. To pomeni, da ni časa za:
- trgovino (mislim na ta veliko fasngo);
- čevljarja (pete na vseh škornjih so obrabljene; tu vskoči mami);
- šiviljo (skrajšati nove hlače in zožati nekaj kril; mami ne more pomagat, ker je treba pomerit);
- menjavo zimskih gum;
- branje (česa drugega kot spisov);
- kofe s frendicami;
- zobozdravnika (sicer samo rutinski pregled, tako da se ne mudi);
- jezo na premierja in njegove oprode, ki dajejo take izjave, da človek ne ve, ali se naj smeje ali joče;
- blog.

“Če na primer nekdo v Sloveniji trdi, da Janez Janša v celoti oblikuje medijski prostor, se v Sloveniji temu nasmehnemo, če pa taka izjava, podprta s 570 podpisi novinarjev, pride v tujino, pa ni več smešno. Tujina si namreč ne more predstavljati, da bi 570 novinarjev podpisalo očitne laži in si tudi ne znajo predstavljati, kdo v Sloveniji je lastnik medijev, niti ne vedo, kateri so tranzicijski tajkuni in iz katerih političnih opcij prihajajo.” by France Cukjati

Upam, da si bom čez vikend dala duška. Do takrat pa globoko diham…

Zmagali smo! Res sem vesela. Tole danes mi je polepšalo nedeljo, upam, da je to znak, da se bo politična situacija v Sloveniji izboljšala. Ne morem več poslušati Peterletovih oslarij, hvala bogu, da je kampanje konec. Tudi Urška Bačovnik očitno ne vleče tako, kot je marsikdo mislil…

Zdaj pa naprej, novim zmagam naproti!

Film Otroci s Petrička je pretresljiv. Seveda so zaradi druge svetovne vojne ostali brez otroštva številni otroci, vojne in povojne sirote z obeh strani, a otroci s Petrička so bili nepotrebne žrtve primitivne zmagovalne logike prenekaterega partizana (in partizanke, da ne bo pomote!), ki se je sicer boril na “pravi” strani. Ne morem razumeti ljudi, ki se izživljajo nad dojenčki in otroci, da bi se maščevali njihovim staršem. Je bilo pa zanimivo opazovati, kako se različni ljudje soočajo z lastno tragično usodo. Večina otrok je ostala zaradi ukradenega otroštva tako ali drugače prizadeta celo življenje. Veliko se jih je zapilo ali imelo drugačne težave. Dve gospe, ki sta bili tudi sicer pri opisih takratnega časa najbolj racionalni, pa sta se očitno uspeli osvoboditi travm in kljub grozljivim izkušnjam zaživeti normalno življenje. Očitno je to del značaja ali temperamenta- ena izmed njiju je namreč opisovala, kako se je kot deklica med tepežem krute paznice (“Črne vdove”) odločila, da bo stisnila zobe in ne bo jokala- tega veselja jim pač ne bo privoščila.

Tisto, kar je zame, ki živim v Celju in ob Savinji, še posebej grozljivo, je občutek bližine tem krajem. Odkar imamo Perčija, so sprehodi ob Savinji, čez levški most in nazaj čez Petriček redno na urniku. Za vsak posnetek narave iz filma točno vem, kje je bil narejen. Saj narava ni ničesar kriva, seveda ne. A je (bila) priča in to je dovolj, da se počutiš neprijetno, ko hodiš po istih poteh.

Ko sem bila šolarka (v osnovni šoli), je bilo na Petričku vedno polno otrok; tam je bila skakalnica, gostilna, pozimi celo majhna vlečnica, poleti smo nabirali gobe in borovnice. Večina naših športnih dni je minila na Petričku, celo neke zabavne družinske pohode smo imeli po trim stezi. Poslopje na Petričku zdaj razpada, okolica je zanemarjena. Vse naokoli smeti, ljudi ni, igrišče v glavnem sameva. Petriček je žalosten kraj.

Menda je menjava službe eden najbolj stresnih dogodkov v življenju. Bi se kar strinjala, še posebej, če sovpada s koncem porodniške. Eden nas čaka še v kratkem (selitev), poroka je pa k sreči že mimo (nič stresna, to že moram priznati).

V glavnem mi čas mineva v delu in navajanju na novo situacijo. Vožnja je kar naporna, posebej če se mudi domov k Perčiju (po eni strani bi tiščala na gas, po drugi se pa bojim kakšnih norcev, ki vozijo po napačnem pasu na avtocesti). Zaenkrat je plan, da z Rokom ostaneva v ponedeljek v Ljubljani, Perči pa na Kozjanskem. Ko ga bom nehala prav neznosno pogrešati, bom verjetno začela v fraj ponedeljkih uživati.

Zdaj grem pa spat, včeraj nisem skoraj nič. Lahko noč!