Živa Legenda

Film Otroci s Petrička je pretresljiv. Seveda so zaradi druge svetovne vojne ostali brez otroštva številni otroci, vojne in povojne sirote z obeh strani, a otroci s Petrička so bili nepotrebne žrtve primitivne zmagovalne logike prenekaterega partizana (in partizanke, da ne bo pomote!), ki se je sicer boril na “pravi” strani. Ne morem razumeti ljudi, ki se izživljajo nad dojenčki in otroci, da bi se maščevali njihovim staršem. Je bilo pa zanimivo opazovati, kako se različni ljudje soočajo z lastno tragično usodo. Večina otrok je ostala zaradi ukradenega otroštva tako ali drugače prizadeta celo življenje. Veliko se jih je zapilo ali imelo drugačne težave. Dve gospe, ki sta bili tudi sicer pri opisih takratnega časa najbolj racionalni, pa sta se očitno uspeli osvoboditi travm in kljub grozljivim izkušnjam zaživeti normalno življenje. Očitno je to del značaja ali temperamenta- ena izmed njiju je namreč opisovala, kako se je kot deklica med tepežem krute paznice (“Črne vdove”) odločila, da bo stisnila zobe in ne bo jokala- tega veselja jim pač ne bo privoščila.

Tisto, kar je zame, ki živim v Celju in ob Savinji, še posebej grozljivo, je občutek bližine tem krajem. Odkar imamo Perčija, so sprehodi ob Savinji, čez levški most in nazaj čez Petriček redno na urniku. Za vsak posnetek narave iz filma točno vem, kje je bil narejen. Saj narava ni ničesar kriva, seveda ne. A je (bila) priča in to je dovolj, da se počutiš neprijetno, ko hodiš po istih poteh.

Ko sem bila šolarka (v osnovni šoli), je bilo na Petričku vedno polno otrok; tam je bila skakalnica, gostilna, pozimi celo majhna vlečnica, poleti smo nabirali gobe in borovnice. Večina naših športnih dni je minila na Petričku, celo neke zabavne družinske pohode smo imeli po trim stezi. Poslopje na Petričku zdaj razpada, okolica je zanemarjena. Vse naokoli smeti, ljudi ni, igrišče v glavnem sameva. Petriček je žalosten kraj.