Nov 9th, 2007
Petriček
|
Film Otroci s Petrička je pretresljiv. Seveda so zaradi druge svetovne vojne ostali brez otroštva številni otroci, vojne in povojne sirote z obeh strani, a otroci s Petrička so bili nepotrebne žrtve primitivne zmagovalne logike prenekaterega partizana (in partizanke, da ne bo pomote!), ki se je sicer boril na “pravi” strani. Ne morem razumeti ljudi, ki se izživljajo nad dojenčki in otroci, da bi se maščevali njihovim staršem. Je bilo pa zanimivo opazovati, kako se različni ljudje soočajo z lastno tragično usodo. Večina otrok je ostala zaradi ukradenega otroštva tako ali drugače prizadeta celo življenje. Veliko se jih je zapilo ali imelo drugačne težave. Dve gospe, ki sta bili tudi sicer pri opisih takratnega časa najbolj racionalni, pa sta se očitno uspeli osvoboditi travm in kljub grozljivim izkušnjam zaživeti normalno življenje. Očitno je to del značaja ali temperamenta- ena izmed njiju je namreč opisovala, kako se je kot deklica med tepežem krute paznice (“Črne vdove”) odločila, da bo stisnila zobe in ne bo jokala- tega veselja jim pač ne bo privoščila.
Tisto, kar je zame, ki živim v Celju in ob Savinji, še posebej grozljivo, je občutek bližine tem krajem. Odkar imamo Perčija, so sprehodi ob Savinji, čez levški most in nazaj čez Petriček redno na urniku. Za vsak posnetek narave iz filma točno vem, kje je bil narejen. Saj narava ni ničesar kriva, seveda ne. A je (bila) priča in to je dovolj, da se počutiš neprijetno, ko hodiš po istih poteh.
Ko sem bila šolarka (v osnovni šoli), je bilo na Petričku vedno polno otrok; tam je bila skakalnica, gostilna, pozimi celo majhna vlečnica, poleti smo nabirali gobe in borovnice. Večina naših športnih dni je minila na Petričku, celo neke zabavne družinske pohode smo imeli po trim stezi. Poslopje na Petričku zdaj razpada, okolica je zanemarjena. Vse naokoli smeti, ljudi ni, igrišče v glavnem sameva. Petriček je žalosten kraj.
Ob gledanju dokumentarca sva z Robijem ugotavljala iste stvari. Kako zelo opazna je bila razlika med pripovedovalci, kako sva prepoznala vsak kotiček, kako smo tja hodili na športne dneve in koncerte. Najbolj grozno je bilo pa to, da nihče od naju pri najinih 24-ih in 27-ih letih ni vedel, kaj se je tam dogajalo!
Moja družina sicer izhaja iz Bukovžlaka, tako da vem precej stvari, ki so se tako med kot tudi po vojni dogajale tam, torej tema nikoli ni bila tabu, ampak za Petriček se nama ni pa niti sanjalo. Tudi Robiju ne, ki prav tako stanuje ob Savinji. Občutek je prav grozen, ko izveš, kaj se je v resnici dogajalo na kraju, na katerega so te do zdaj vezali sami čudoviti spomini…
Pričali so seveda samo tisti, ki so bili dovolj čustveno močni, da so si kljub hudim travmam zmogli nekako urediti življenja. Večine, ki ni bila tako nadčloveško močna, v dokumentarcih ne vidimo.
Ko že govorimo o Petričku (tudi jaz sem bila tam nekajkrat na šolskih športnih dnevih ali kaj je že bilo, pa nisem imela pojma o grozljivih dogodkih…) in podobnih krajih: po mojem bi bilo potrebno take kraje nekako pozdraviti (v pomenu heal), saj se “rane” krajev čutijo še dolgo. Ozavestiti, kaj se je tam dogajalo, nato pa zavestno z rituali, posvečenimi dogodki, pa morda tudi z radostnimi priložnostmi vzgojiti novega “duha kraja” (pa nisem kaka newagerka, daleč od tega).
Pred dvema tednoma sem bila na medkulturnem kongresu, namenjenem mladim interkulturalistom, ki smo ga organizirali – v Ravensbruecku, ženskem koncentracijskem taborišču nedaleč od Berlina. Del bivšega kampa je preurejen v muzej, del pa zavestno in namenoma v youth hostel. Ideja je, naj se mladi seznanijo s preteklostjo (in iz nje potegnejo lekcije za sedanjost), hkrati pa z zavestnim združevanjem za dobre namene (kakršen je bil denimo naš kongres) polagoma očistijo celotni prostor.
Ne želim dajati vtisa, da je čiščenje prostora dovolj – seveda je potrebno predvsem žrtvam nuditi terapevtsko in sistemsko pomoč. Aspekt prostora sem omenila predvsem zaradi Petrička in naših osebnih šokov, ko smo zvedeli za te krute osebne zgodbe…
Žal je po naši deželi mnogo preveč takšnih zloveščih krajev, ki so zaznamovani s krutim madežem povojnega nasilja “zmagovalcev” nad “poraženci”. Najsi gre pri tem za takšne nesmiselne grozote, kot je bilo otroško taborišče na Petričku ali pa za okostja beguncev v breznih po premnogih gozdovih, kjer se danes rekreiramo, gradimo avtoceste in podjetniške cone … Zakaj zmagovalce pišem z narekovaji: ker ljudje oz. politična opcija, ki zagreši takšne zločine nad človeštvom, nikoli ni zmagovalna. Ne more, predvsem pa ne sme biti. Morata jo poraziti čas in zgodovina, predvsem pa naša vest.
Žalostno je, da se prikrita nasilja dogajajo še danes.
Srce Slovenije še vedno krvavi.
Brez brezpogojne sprave ne bo šlo.
Težko je sneti krono z glave in pogledati človeku v oči ter priznati, da smo vsi enaki pred Bogom, če že ne pred sodnikom.