Sem popolnoma tolerantna do vseh oblik bivanja- individualnega in partnerskega, dokler so miroljubne. Nimam pomislekov zoper istospolne družine z otroki. Seveda je res, da bo otroku z dvema ljubečima očkoma ali samemu z mamo verjetno bolje kot otroku s prestrašeno mamo in nasilnim očetom, ki se kregata. Vseeno pa mislim, da je teza o popolni enakosti t.i. klasičnih in modernih družinskih tipov larifari. Če primerjamo klasično družino (ženska, moški, otrok), enostarševsko družino (npr. ženska in otrok) ter istospolno družino (moški, moški, otrok) in predpostavimo, da gre v vseh primerih za zrele, odgovorne, ljubeče in miroljubne posameznike,v prvem in tretjem pa tudi za par, ki se lepo razume, sama še vedno verjamem, da je prvi model za otroka najboljši. Ne trdim, da se otrok tudi v drugem in tretjem primeru ne bo imel krasno in da ne bo imel super staršev. Čisto možno, da nikoli ne bo za karkoli prikrajšan in bo v življenju srečnejši kot tisti iz klasične družine. A v povprečju je za (imaginarnega) otroka najboljše, da odrašča v okolju, kjer ga vsakodnevno spremljata tako ženska (mama) kot moški (oče). Približno tako, kot je za povprečnega otroka gotovo bolje, da se rodi 25-letnim staršem kot pa 15- ali 50-letnim.
To niti slučajno ne pomeni, da so “neklasične” družine manj vredne ali slabše. So dejstvo, objektivno in vrednostno nevtralno, kot to (vsaj kar se mene tiče) velja za klasično družino. Morajo obstajati in potrebno jih je podpirati in spoštovati, kot vsakogar, ki vzgaja in ima rad otroke. Niso pa enake klasičnim, pa če si še tako želimo.
Zadnjič sem gledala neko nemško oddajo o deset najbolj popularnih sladicah vseh časov. Ne vem, kakšen je bil vzorec, ampak glede na internacionalnost tekmujočih desertov je bilo slišati čisto prepričljivo. Ne spomnim se točnega vrstega reda, mislim pa, da so se med prvih pet uvrstili čokoladni mousse, cheesecake (skutna torta), Crème Brûlée, panna cotta in tiramisu. Panna cotta je zmagala.
Vsi zmagovalci so tudi moji favoriti. Čokoladnega musa sicer še nisem delala, ga pa moram nujno sprobati v domači izvedbi- isto velja za sufle. Za skutno torto imam en super recept, mislim, da gre vanjo (poleg skute seveda) vsaj deset beljakov. Crème Brûlée obožujem, lotila sem se pa samo njene dalmatinske variante- rožate. Za francosko moram prej nabaviti tisto zadevo za karamelizirati (nek tak plinski gorilnik). Tiramisu in panna cotto pa rada pripravljam tudi doma. In da mi boste malo fauš, v hladilniku imam še dve porciji domače sveže panakote, ki čakata, da ju skupaj z zosekom iz borovničk zmažem za zajtrk.
Kakšna je pa vaša lestvica?
Pred kakšnima dvema tednoma je bila na obisku moja prijateljica, mama dveh punčk. Ni se mogla načuditi, da Perčija samo položimo v posteljo in brez problema zaspi. Šlo je za popoldansko rundo, takrat je še spal dvakrat dnevno. Seveda se mi je zdelo krasno, da imam tako pridnega otroka, zato sem ga veselo hvalila še zvečer. Morala bi vedeti, kaj bo sledilo…
Najprej se je začel upirati spanju zvečer. Tulil je kot zmešan, ko sva ga dala spat. Rokova teorija je bila, da še ni zaspan. Da bi ubranila vsaj tisti ubogi dve urici, ki jih imava zvečer, sem se odločila, da uvedemo spanje samo čez opoldne (da bo zvečer bolj zmatran). Na začetku je zapalilo. Perči gre spat okrog poldneva in spi dve do tri ure. Po mojih kalkulacijah bi moral nato okrog osme mrkniti. Dva dni je šlo super, sem bila že prav ponosna nase. Včeraj in danes pa žurka. Zbudil se je ob petih zjutraj in veselo haral do pol dvanajstih. Opoldansko spanje ga je očitno tako okrepčalo, da je zaspal šele ob pol desetih zvečer, po nekaj izgubljenih bitkah, ko se je v postelji drl, kot da ga dajeva iz kože.
Upam, da je samo faza. Vsekakor pa tistih dveh večernih uric ne mislim prepustiti brez boja. Niti Perčiju ne. 
Mojemu dediju (17 let starejšemu od nane) se je zdelo nepredstavljivo, da bi se sam sprehajal z otroškim vozičkom. Pa ni bil kak šovinist, daleč od tega. Bil je pač nespreten za gospodinjska in družinska opravila, hkrati pa je bil “gospod” – in za gospode se v tistih časih pač ni spodobilo, da bi porivali vozičke. Moja nana je bila gospodinja. Po rojstvu prvega otroka (od dveh) je ostala doma in ni več šla v službo. Nikoli ji ni bilo žal, a ko ji pojamram, da bi tudi sama ostala doma, mi pravi, da imam krasen poklic in imam dolžnost, da ga dobro opravljam. Z dedijem sta se imela super, še zlasti po tem, ko je šel v penzijo. Živeli so sicer skromno, z eno plačo (dedi je bil seveda edini “family provider”), a lepo. Kot gospodinja ni bila nikoli podcenjena, podrejena ali kako drugače degradirana v primerjavi s svojimi delovnimi prijateljicami. Je zelo načitana in razgledana, še danes ogromno bere.
Mojemu atiju porivanje vozička sicer ni bilo več pod častjo, a je levji delež ukvarjanja s tremi otroki vseeno prevzela mama. Ves čas je hodila v službo, pravo kariero pa ji je vendar uspelo narediti šele po tem, ko smo otroci odrasli. Normalno se je zdelo, da je poleg tega skrbela še za gospodinjstvo, kot se danes zdi normalno, da skrbi za vnuke. Ati je seveda kariero delal že od mladih nog in ne spominjam se, da bi prav velikokrat pomil posodo po kosilu (je pa verjetno več prispeval k družinskim financam). Vtis, da je naša družina patriarhalna, bi bil popolnoma napačen. Delitev dela se je zdela normalna in vanjo ni nihče dvomil.
Jaz sem najprej naredila kariero, nato pa otroka. Gospodinjstvo je sicer na mojih plečih, a se ravno ne raztrgam. Kuham, ampak to mi je fajn, za pospravljanje in likanje pa imam tako pomoč. Pri ukvarjanju s Perčijem sva z Rokom popolnoma enakovredna. Oba imava v redu poklica, v družinski budget zaenkrat žena prispeva več (to pri specializantski plači ni prav težko). Želim si, da bi Rok nekoč (kmalu!) zaslužil dovolj, da bi lahko ostala doma.
A smo se za to borile?
