Živa Legenda

Paški zaliv (to je tisti, ki sega od Paga na eni do Caske na drugi strani) ima krasne plaže. Kaj je lepa plaža, je sicer stvar okusa; zame so super tiste z majhnimi kamenčki, ravno prav majhnimi, da udobno ležiš in ravno prav velikimi, da se ne prijemajo nog. Zadnji dve leti sicer ne poležavamo po plažah, sploh pa ne v najhujši vročini. Kopat se gremo zgodaj zjutraj in proti večeru, vmes pa preganjamo čas s spanjem, igranjem, Nodijem in domačim bazenčkom. No, malo tudi z netom, kuhanjem in branjem.

Ko sva z Rokom še sama hodila na morje, sva se najraje kopala na drugi strani otoka, v kakšni izmed uvalic med Šimuni in Košljunom. Če sva prišla dovolj zgodaj, sva dobila čisto svoj zaliv. Ali pa sva se čolnom vozila v “paška vrata”. Tam sicer ni sence, so pa lepe plaže in divje skale (vse golo in belo, razen morja, seveda). Za avanturiste.

V visoki sezoni zdaj na Pagu ne moreš več najti mirnega kotička. Tudi nepisano pravilo, da ima tisti, ki prvi zasede “privat uvalico”, izključno pravico do uporabe, očitno ne velja več. Še pred par leti so se Italijani obrnili, ko so prišli do “najine” plaže in videli, da je zasedena. Zdaj mirno prinesejo svoje brisače in se namestijo par metrov stran.

Ampak Perči je zaslužen, da letos kljub vsemu uživamo na zame najlepši plaži na svetu. Sami. Če nas zbudi okrog pol sedmih, smo ob osmih že v raju. Plaža je mivkasta, ima majhen mandrač z nizko vodo, senco in čudovit razgled. Že prva runda kopanja (bolj metanja v vodo) ga utrudi in najkasneje ob desetih že spi. Na plaži, v senčki, z ninico na obrazu. Midva se ne moreva načuditi, kako je lepo.

Dokler ne pridejo Italijani, takoj za njimi pa še Čehi. V vodo vržejo blazine, žoge in ostale rekvizite ter nas obkolijo. Nekaj časa jih opazujem (zlasti njihove zažgane hrbte), se zgražam, potem pa se med tolaženjem, da je itak že prevroče, odpravimo domov, na sadno malico.

Ne vem točno, zakaj je nastopilo daljše sušno obdobje na tem blogu. Pomanjkanje časa najbrž ni edini razlog. Priznam pa, da je fino videti, da ste nas nekateri pogrešali. Vsaj na dopustu bi se torej spodobilo, da dam kaj od sebe.

Letošnje počitnice smo začeli prej kot lani, pa tudi trajale bodo dlje. Konec junija je na morju krasno. Dnevi so dolgi, ljudi še ni preveč. Vročina je sicer huda, a se s klimo da zdržati. Morje je neverjetno toplo, po mojem ima 27 stopinj. Vedno znova ugotavljamo, da je življenje na Pagu mnogo boljše od celinskega, vsaj za nas, ki sicer živimo v bloku.

Perči je že pravi pobalin. Vedno bolj verjamem, da je ljubezen do “mašin” genetsko determinirana. Čisto nor je namreč na bagre, vlake, kamione in traktorje. Odkar je odkril voščenke, rišemo samo še lokomotive. No, to se pravi, Rok riše, ker sem jaz obupno netalentirana. Nodija znamo na pamet, pri Backu mu je pa najbolj všeč del, ki se mu reče “Der neue Traktor”. Za druge risanke mu ni mar, pri Nodiju pa pozna vse like. Njegov besedni zaklad je sestavljen iz enozložnic, razen besed, ki imajo dva enaka soglasnika:
- Mama, tata, baba, deda, teta, goga (žoga)
- nono (Nodi), Ha (Uhač), Meme (Medika), Lo (Rozika), Mo (Mojster Jaka), Da (Danica), Keke (gospa Kegel), ku (kuža Bučko)
- la (vlak), ta (traktor), mi (mašina), ko (kolo), di (dimnik), I (Ivek, šofer traktorja).

Pri vsaki besedi ponovi samo en zlog in to poudarjenega- morje je “mo”, obala pa “ba”. Ve, da mama in tata hodita v “slu” in da spanja ni brez “dudu” in “nini”. Če ga vprašate, kdo je punca od Boruta, Klemna, Mihata in deda, vam bo povedal, da “Ta”, “Lo”, “A” in “baba”. Punca od Pepeta je pa “mama”.

Letos sem se odločila, da na morju ne bom delala. To se mi zdi pravi luksuz. Sem pa morala prositi za prestavitev treh rokov za oddajo člankov, ki se iztečejo junija in julija. V vseh primerih sem poslala mejl in po pravici povedala, da mi z otrokom na dopustu ne znese kaj veliko narediti, pa še ljubi se mi ne. Vsi uredniki so bili razumevajoči in prijazni in mi odobrili podaljšanje. Seveda do 30.7., vsi trije.

S seboj imam šest knjig, če mi jih uspe prebrati polovico, bom zadovoljna. Sem pa že (najmanj dvajsetič) prebrala Ponosno srce Pearl S. Buck. Gre za eno tistih knjig, ki jih preberem vsako leto, ko pridem na morje (domuje namreč na tukajšnji knjižni polici). V isto kategorijo sodijo še Mati iste pisateljice, Boter in Pariz, premični praznik. Manjka mi le še babičina Stella Termogen.

Zdravo vsem, ki še niste obupali. Evo, spet se ogrevamo, posebej Perči, ki sam sebe zdaj raje imenuje Pepe.