Živa Legenda

Paški zaliv (to je tisti, ki sega od Paga na eni do Caske na drugi strani) ima krasne plaže. Kaj je lepa plaža, je sicer stvar okusa; zame so super tiste z majhnimi kamenčki, ravno prav majhnimi, da udobno ležiš in ravno prav velikimi, da se ne prijemajo nog. Zadnji dve leti sicer ne poležavamo po plažah, sploh pa ne v najhujši vročini. Kopat se gremo zgodaj zjutraj in proti večeru, vmes pa preganjamo čas s spanjem, igranjem, Nodijem in domačim bazenčkom. No, malo tudi z netom, kuhanjem in branjem.

Ko sva z Rokom še sama hodila na morje, sva se najraje kopala na drugi strani otoka, v kakšni izmed uvalic med Šimuni in Košljunom. Če sva prišla dovolj zgodaj, sva dobila čisto svoj zaliv. Ali pa sva se čolnom vozila v “paška vrata”. Tam sicer ni sence, so pa lepe plaže in divje skale (vse golo in belo, razen morja, seveda). Za avanturiste.

V visoki sezoni zdaj na Pagu ne moreš več najti mirnega kotička. Tudi nepisano pravilo, da ima tisti, ki prvi zasede “privat uvalico”, izključno pravico do uporabe, očitno ne velja več. Še pred par leti so se Italijani obrnili, ko so prišli do “najine” plaže in videli, da je zasedena. Zdaj mirno prinesejo svoje brisače in se namestijo par metrov stran.

Ampak Perči je zaslužen, da letos kljub vsemu uživamo na zame najlepši plaži na svetu. Sami. Če nas zbudi okrog pol sedmih, smo ob osmih že v raju. Plaža je mivkasta, ima majhen mandrač z nizko vodo, senco in čudovit razgled. Že prva runda kopanja (bolj metanja v vodo) ga utrudi in najkasneje ob desetih že spi. Na plaži, v senčki, z ninico na obrazu. Midva se ne moreva načuditi, kako je lepo.

Dokler ne pridejo Italijani, takoj za njimi pa še Čehi. V vodo vržejo blazine, žoge in ostale rekvizite ter nas obkolijo. Nekaj časa jih opazujem (zlasti njihove zažgane hrbte), se zgražam, potem pa se med tolaženjem, da je itak že prevroče, odpravimo domov, na sadno malico.

Trackback URI | Comments RSS