Živa Legenda

Na koncu je bilo pivo, na začetku telefonski klic. Vmes pa štirje dnevi sekiranja. Ne, nimam novega tipa, samo nove stranke.

Danes smo podpisovali pogodbe, ki sem jih pripravljala zadnje štiri dni. Posel, ki bi ga v normalnih razmerah pilili tedne (če ne mesece), je moral biti zaključen danes ob 19.00. V ponedeljek, ko se je že dopoldne to do lista na moji mizi podaljšala z dveh na tri strani, sem prišla domov ob osmih zvečer. Z groznim glavobolom, ki me ni zapustil celo noč. Torka in srede se sploh ne spominjam dobro, danes sem bila pa presenetljivo mirna (in to še pred pivom).

Vseeno je bila dobra izkušnja. Ne le zato, ker smo bili na koncu vsi zadovoljni, tudi zato, da sem videla, ali znam delati v kriznih okoliščinah. Danes sem kar malo ponosna nase. Mmmmm, dober občutek…

Včeraj je bil Perči prvič v živalskem vrtu. Najbolj ga je očaral Santa Fe. Še posebej v drugi rundi, ko je bil na njem sam in to kot strojevodja. Imel je enak izraz na obrazu kot takrat, ko se je prvič peljal s čolnom – srečen, a tudi resen in zbran, da bo lahko kos zahtevni nalogi. Tudi drža telesa je bila temu primerna – toga, svečana, brez odvečnih gibov.
Vožnja z vlakcem stane 1 evro na otroka. Včasih je na vlakcu po 5 in več otrok, pelje pa tudi za enega. Povprečno traja vožnja dve do tri minute. Takole čez palec sem izračunala, da bi lahko v sezoni prinesel tudi nekaj tisoč evrov na mesec (če ga postavite v Tivoli zraven otroškega igrišča ali v živalski vrt). Me prav zanima, koliko je začetna investicija.

Popoldne smo se udeležili še rojstnega dne, kjer se je Perči zaposlil z izkopavanjem zemlje iz bližnje gredice. Težka dela je izvedel Lego bager. Ko je prišel do (sicer mumificiranih, a zato nič manj smrdljivih) mačjih drekov, smo akcijo ustavili in odšli domov pod tuš.

Po skoraj mesecu dni sem spet v starem ritmu. Perči se je včeraj rutinirano odpeljal na Kozjansko, midva pa v Ljubljano. Mi je bilo kar malo hudo, sem se navadila, da je ves dan ob meni. Ko sva danes prišla ponj, sploh ni pokazal nekega blaznega navdušenja nad dejstvom, da gre domov. Baba in deda sta očitno zakon.

Prejle sem reševala spletno anketo o družini in karieri kot izzivu sodobne ženske. Najdete jo tu. Zdaj se sprašujem, če sem bila čisto iskrena. Saj ne, da bi si ravno izmišljevala odgovore, ampak zdi se mi, da pri ocenah in predstavah o sebi vedno malo kombiniram realnost in želje. Sklepna ugotovitev se glasi: nujno moram k frizerju, pedikerki in na razprodaje. Da se bom lahko boljše ocenila v rubriki “posvečam se sebi in svojim hobijem”.

V sobotnem Dnevniku je bila objavljena izjava predsednika Vrhovnega sodišča Franca Testena, ki se nanaša na izjavo ministra Dragutina Mateja o pristranskosti sodnika Andreja Barage (zadeva Penko). Testen je rekel, da vsebine izjave ministra Mateja ne pozna in se zato konkretno do nje ne more opredeliti. Pojasnil je še, da lahko vsakdo – tudi minister – komentira delo in posamezne odločitve sodišča, če to stori na spodoben način. Na direktno vprašanje, ali sodnika Barago podpira pri njegovi odločitvi glede Penka, pa je odgovoril: “Zaupam, da je ravnal v skladu z ustavo, zakonom in po svoji vesti, tako kot je prisegel.”

Izjava mi je padla v oči zato, ker se mi zdela preveč mlahava. Kako lahko vrhovni predstavnik sodne veje oblasti v tako kočljivi zadevi sploh reče, da izjave ministra ne pozna in se zato do nje ne bo opredelil? Ali ni njegova dolžnost, da se z njo takoj seznani in jo komentira? Ali ni njegova dolžnost, da v situaciji, ko ni nobenih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v odločitev posameznega sodnika, takšno odločitev in sodnika kot posameznika 100% podpre? Zlasti v razmerju do (pod)vrhovnega predstavnika izvršilne veje oblasti? Takšna neodločenost in neopredeljenost samo dodatno slabita že tako načet ugled in položaj našega sodstva.

Včeraj pa se je na Matejevo izjavo odzval še kolegij predsednika VS. V svoji izjavi za javnost so zapisali tole: “Izjave ministra Dragutina Mateja na tiskovni konferenci dne 4.7.2008, v zvezi z “zadevo Penko – Zidar”, temeljijo, po zagotovilih sodnika Andreja Barage, na neresničnih navedbah okoliščin, ki naj bi vzbujale dvom v nepristranskost sodnika (prijateljska povezava, privatno druženje, skupni dopusti). Z navajanjem neresničnih podatkov se zgolj diskreditira sodnikova odločitev, s katero minister ni zadovoljen.”

Razlika je očitna.

V NY Times-u je bil v soboto objavljen članek, posvečen Zadru. Mesto so razglasili za “najbolj podcenjeno hrvaško turistično destinacijo”. Novica je s spletne strani Jutarnjega, da ne bi slučajno mislili, da beremo NY Times.

Ne bi se mogla bolj strinjati. Zdi se, da so vsa obmorska mesta vsaj v medijih deležna večje pozornosti kot Zadar. Split, Pula, Dubrovnik, Šibenik, Rovinj, Opatija in Reka… To je seveda super in naj čim dlje tako tudi ostane.

Čeprav je bil Zadar vedno relativno blizu (od naše hiške do centra Zadra je približno 45 minut vožnje, cesta pa je bolj ali manj enaka že ves čas), ga v mojih otroških spominih ni. Mislim, da sva prvič šla tja z Rokom kakšnih deset let nazaj. Bilo je nekaj let po koncu vojne in mesto je bilo zanemarjeno. Umazano, smrdljivo, redki turisti so z enim očesom gledali v vodič, z drugim pa pazili, da niso stopili v pasji drek. Skratka, neprivlačno. Vem pa, da sem že tedaj vzdihovala, kakšna škoda, ko ima tako krasno arhitekturo.

Ne vem, kdaj točno se je zgodila preobrazba, ampak danes je Zadar sodobno mesto, ki ima vse: bogato zgodovino, čudovito arhitekturo, staro mestno jedro ob morju, rivo z orglami, tržnico, čiste ulice, dobre lokale in odlične trgovine. V Zadru sem si prvič nabavila 10+ centimetrske čeveljce, tu sva kupila najine najljubše slike. Imam še nekaj neizpolnjenih želja: rada bi šla na večerjo v Fošo (vsakič, ko gremo tam mimo, imam skomine) in rada bi imela eno dopoldne čisto zase, da bi bumlala po trgovinah.

Pred par dnevi smo šli v Zadar, da bi Perčiju kupili rešilni jopič. Misija je uspela, poleg jopiča smo mu nabavili še super lep poletni kompletek. K sreči mi je nekaj reklo, naj kupim še naramnice. K sreči zato, ker so mu hlače seveda prevelike (kar na splošno velja za vse hlače njegove velikosti) in nam brez hozntregerčkov ne bi nič koristile. Na ozkih ulicah v centru mesta (parkirati je potrebno pred obzidjem, celotni stari del je peš cona) se je dopoldne trlo ljudi, opoldne pa so se občutno spraznile.

Sama sicer nimam občutka, da Zadar trpi za pomanjkanjem turistov, prej obratno. Res pa je, da nimam pojma, kako je videti poletje v drugih obmorskih mestih, ker do njih enostavno ne pridem. To je gotovo ena od (redkih) slabih strani lastnega vikenda na morju. Naj Zadar kar ostane podcenjen, tak, kot je zdaj, mi je najbolj všeč!

Perči s hozntregerčki na glavni paški ulici: