Zjutraj sem klicala na otroški dispanzer. Perči je v ponedeljek ob 11.00 naročen na cepljenje in posvetovalnico, pa sem prosila, če lahko preverijo, ali bi lahko prišla že zjutraj (in malo zamudim v službi). Pojasnila sem, da imava oba z možem službo v Ljubljani in da težko manjkava cel dan. Sestra je najprej rekla: “A vi že delate?!” Nič mi ni bilo jasno. Namesto da bi ji kaj zabrusila, sem nekako izjecljala (skoraj opravičujoče), da je moj otrok star dve leti. Ni šanse, da prideva prej, je rekla. In dodala: “Gospa, pa saj vam ja pripada prosto za spremstvo!”.
Nisem se hotela prepirati; Perči bo pač šel z babico. Ampak tale odnos mi pravzaprav ni všeč. Najprej, kaj koga briga, kdaj gre ženska delat. Tudi če bi bil otrok star pol leta, kaj se ima v to vtikati sestra? Drugič, kako samoumevno se ji je zdelo, da za petnajst minut pregleda (pa še to pretiravam) vzamem pač cel dan prosto; bo že država plačala. Nobenega razumevanja za to,
da so službe, pa tudi ljudje, različni. S kakšno lahkoto se takole razmetava z denarjem. Pa kako enostavno bi se dalo urediti – enkrat na mesec bi pač posvetovalnice delali popoldne. Da niti ne omenjam, da ji možnost, da vzame mojo telefonsko in me pokliče nazaj, če bi slučajno kakšen izmed otrok, ki je naročen zjutraj, odpovedal cepljenje, ni niti približno padla na pamet.
Ah ja, včasih bi javnemu sektorju kar privoščila malo zasebnega drila…
Ne spoznam se na diplomatski bonton in pravila o izboru oseb, ki so lahko povabljene na večerjo s kraljico. Predsednikov jagodni izbor Brdo 2008 lahko zato ocenjujem samo skozi prizmo politične primernosti in intelektualne širine, ki ju (upravičeno) od njega pričakujemo.
V zvezi s povabljenimi sta me zbodli dve stvari. Prva je seveda seznam. To, da ni jasno, po kakšnem ključu so bili ljudje povabljeni, niti ni tako hudo. Nekaj gotovo tudi po simpatijah in to bi predsedniku z veseljem odpustila. Ampak kaj za vraga je na večerji delal Milan M. Cvikl s partnerko?! In ali je res samoumevno, da so povabljeni skoraj vsi zaposleni v predsednikovem kabinetu, umetnikov in uglednih znanstvenikov pa skoraj ni bilo? Tudi če ni bilo tako mišljeno, je vabilo na večerjo dajalo vtis nagrade za zmago na volitvah. Ni čudno, da je SDS znova padla v povolilno depresijo (s še bolj neumno idejo, da bi morala pri večerji sedeti njihova vlada).
Druga stvar, ki me moti, pa je popolna nekritičnost, pravzaprav molk vseh medijev v zvezi s tem dogodkom. Ne glede na to, da gre za benigen kiks, je seznam povabljenih na najbolj elitno večerjo stvar politične morale in kulture, zato je o njem potrebno razpravljati. Razen Požarja, ki ga ne bi uvrščala na seznam medijev, nisem zasledila še nobenega resnega komentarja. Upam, da se ne bo izkazalo, da je tista pridiga o pristranskosti medijev v Sloveniji resnična. Zahtevam in pričakujem, da so mediji enako kritični do tistih, ki jih marajo, kot do onih, ki jih ne. Saj je tudi meni Türk bolj simpatičen od Janše, pa mi na kraj pameti ne pade, da bi ga hvalila samo zato, “ker je naš”!
Zjutraj sem klicala na otroški dispanzer. Perči je v ponedeljek ob 11.00 naročen na cepljenje in posvetovalnico, pa sem prosila, če lahko preverijo, ali bi lahko prišla že zjutraj (in malo zamudim v službi). Pojasnila sem, da imava oba z možem službo v Ljubljani in da težko manjkava cel dan. Sestra je najprej rekla: “A vi že delate?!” Nič mi ni bilo jasno. Namesto da bi ji kaj zabrusila, sem nekako izjecljala (skoraj opravičujoče), da je moj otrok star dve leti. Ni šanse, da prideva prej, je rekla. In dodala: “Gospa, pa saj vam ja pripada prosto za spremstvo!”.
da so službe, pa tudi ljudje, različni. S kakšno lahkoto se takole razmetava z denarjem. Pa kako enostavno bi se dalo urediti – enkrat na mesec bi pač posvetovalnice delali popoldne. Da niti ne omenjam, da ji možnost, da vzame mojo telefonsko in me pokliče nazaj, če bi slučajno kakšen izmed otrok, ki je naročen zjutraj, odpovedal cepljenje, ni niti približno padla na pamet. 
