Nov 6th, 2008
Po čem je naša zasebnost?
Pozdravljam najnovejšo akcijo informacijske pooblaščenke na DURS-u. Čeprav po svoje razumem, da se je težko upreti mamljivi skušnjavi položaja, ki omogoča vpogled v najbolj osebne podatke slovenskih celebrities (in vseh ostalih smrtnikov), takšno početje vseeno obsojam. Prav je, da odgovorni dobijo kazen (čeprav le opomin) od Nataše Pirc Musar, a še bolj prav bi bilo, da bi DURS (se pravi, država) vsem prizadetim izplačala odškodnino. Pa jo je sploh možno iztožiti (domnevam namreč, da DURS nad idejo ne bo navdušena)?
Naše pravo pozna dve obliki škode – premoženjsko in nepremoženjsko. Medtem ko je treba premoženjsko v celoti povrniti (v naravi ali denarju), ste do odškodnine za nepremoženjsko škodo upravičeni samo, če lahko dokažete, da ste utrpeli strah, telesne ali duševne bolečine. Saška Lendero in Katarina Kresal prav zagotovo nista fizično trpeli, ko sta izvedeli, koliko nepooblaščenih firbcev je kukalo v njune osebne podatke. Če bi od države zahtevali odškodnino, bi torej morali dokazati, da sta trpeli psihično. Bolj ko bi bili v opisih svojih duševnih stanj nazorni in ilustrativni, več šans bi imeli za odškodnino. In obratno, če bi priznali, da sicer nista posebej trpeli, a se vendar čutita prizadeti, bi sodišče po vsej verjetnosti tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo.
To je tipičen primer, ko se pogojevanje denarne odškodnine z duševnimi bolečinami izkaže za nepotrebno in preživelo. Zakaj bi morali vsak zase dokazovati, kako trpimo, ker davčni uslužbenci kukajo v naše podatke? Zakaj za denarno odškodnino ne zadošča dokaz, da je nekdo posegel v tujo (davčno) zasebnost? Saj je menda jasno, da nas to moti, tudi če zato nimamo motenega spanca ali seksualnega življenja?!
Ker bo vedno več možnosti za zlorabo osebnih podatkov in posege v zasebnost, bo vedno več tudi kršitev. Zasebnost mora imeti svojo ceno. Skrajni čas je, da ji to prizna tudi odškodninsko pravo.
Helena B. bi pa lahko dobila kaj – je zbolela od same groze
Zanimino razmišljanje, žal sam težko pristanem na takšno stališče; vseeno gre (še vedno) pri nepremožensjki škodi v prvi meri za dosego satisfakcije odškodovanca in ne restitucije. Zato je nujno za odmero denarne satisfakcije poznavanje stopnje oziroma same prizadetosti posameznika. Že iz načela satisfakcije izhaja tudi načelo individualizacije pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (seveda ob korektivu objektivne pogojenosti), ki terja ugotavljanje posameznikove prizadetosti zaradi posega v njegovo polje zasebnosti. Pristanek na stališče, da je dovolj za odškodnino že zgolj protipraven poseg v (osebnost/zasebnost) posameznika, lahko prikrito pripelje do njegovega razvrednotenja, saj menim, da bi takšna praksa se preveč usmirala na golo restitutcijo nastale situacije, ki pa ni vrednostno sprejemnjiva. To bi lahko prineslo neupoštevanje oziroma neugotavljanje posameznikove prizadetosti, ki pa je zagotovo kvalitativno in kvantitativno različna pri “navadnem smrtniku” in osebi javnega značaja. Nadalje bi takšno stališče lahko počasi utiralo pot tudi odmeri odškodnin za telesne poškodobe zgolj na dejstvu, da je prišlo do zloma rebra, noge in bi odškodnino nato le prepisali iz vnaprej določene tabele (seveda se v praksi dogaja tudi to, vendar individualizacija mora biti sprejeta vsaj na normativnem nivoju). Lp