Živa Legenda

Od danes pa do novega leta smo vsi doma. X-box igra božične komade, iz pečice pa diši po karameli (od rožate). Super je.

Pri nas doma božiča nismo nikoli praznovali, zato smo vsako leto povabljeni na večerjo na Kozjansko. Letos bo sicer bolj pozno kosilo in dogovor je, da Božiček ne bo prinesel daril. Bomo videli, malo sumim, da se bo spet kdo spozabil.

Rada imam božični filing. Moj najljubši komad je Mary’s Boy Child od Boney M., ki ga letos sploh še nisem slišala, najljubši film pa Love Actually.

Odpravili smo se v petek in se vrnili v nedeljo, vožnjo smo obakrat tempirali na Perčijev opoldanski spanec. Spet naju je presenetilo, kako blizu je pravzaprav Dunaj – nazaj grede smo bili doma v dveh urah in 50 minutah, pa nismo nič pretiravali na cesti. Sploh vikend paket je super, ker se gibate ravno v nasprotni smeri kot večina ljudi.

Tole so glavne stvari, ki si jih splača zapomnit (ali pa tudi ne):

1. Zelo priporočamo tale hotel, sploh če imate majhne otroke. Sobe so ogromne, z dnevno sobo in ločeno spalnico. V dnevni je mini kuhinja z mikrovalno in hladilnikom. Super zajtrk, super lokacija. Pet minut od muzejske četrti, 15 minut (peš) od Štefanove cerkve. Takoj ko stopite na ulico (famozno Mariahilferstrasse), imate pri roki špecerijo, (take away) restavracije in ostale nujne zadeve. Direkten vhod v Peek&Cloppenburg (boljši kot v Sloveniji) kar iz hotela. Ja, ko so moški spali, sem nujno morala sčekirat. Cene hotela so lahko zelo ugodne, če rezervirate po netu s kakšno no cancellation opcijo.

2. Perčijev najljubši dunajski becirk je bila hotelska dnevna soba ter oddelek igrač v bližnji veleblagovnici.

3. Naučila sem se, da se z majhnim otrokom NE hodi po trgovinah, NE je v fensi lokalih, predvsem pa je treba spraviti v realne okvire želje po obiskovanju muzejev. Naše ambicije so bile: van Gogh v Albertini, Hopper v MQ-u in po možnosti še otroški muzej. Končali smo na božičnih štantih in vrtiljakih. Perči se je (na tleh!) ves zadovoljen igral z novim smetarjem, mi trije (s Troyem) pa smo se nalivali s punčem.

4. Edina (in zelo poučna) eskapada je bil prvi (in edini) poskus obiska otroškega muzeja v MQ, ki se je končal z za Perčija neobičajnim tuljenjem, ki ga ni bilo mogoče ustaviti. Kasneje se je izkazalo, da je rešitev problema enostavna – otroku je treba dati jest. Najprej sem mislila, da je to značajsko lastnost podedoval po Roku, potem pa me je mama poučila, da gre za zakonitost, ki je značilna za moški spol: če so lačni, so tečni. Simpl ko pasulj.

5. Hrana v restavracijah v Ljubljani je v povprečju dražja od Dunaja. To zlasti velja za azijsko (japonsko, tajsko…) hrano in ostalo kvazi eksotiko.

6. Pozimi je na Dunaju obvezna zimska oprema – kapa, rokavice, šal in vreča za otroški voziček. Veter je pasji.

7. Nagrado za najbolj neprijeten prizor si zasluži neka zelo urejena znervirana mamica, ki se je pred Štefanovo cerkvijo tako grdo drla na svojega sina (ne verjamem, da je bil star pet let), da se jo je kljub obupni gneči slišalo daleč naokoli. Našo pozornost je pritegnila zato, ker je govorila slovensko.

8. Nagrado za najlepši prizor si zasluži smetar, ki je v nedeljo zjutraj pometal po Koroški ulici sredi Dunaja. Perči je bil očaran, ker mu je “delac” (prevod: delavec, ki opravlja smetarsko dejavnost) pomahal nazaj.

Zadnjič mi je zatežila oseba, ki se je pred dvema letoma najbolj zgražala nad idejo o pisanju bloga – moj fotr. Danes me je spet opomnil, da je blog zanemarjen, mama pa me je seznanila z aktualnim stanjem komentarjev. Nujno se moram poboljšati, tudi sama imam slabo vest. Nekaj časa nisem pisala, ker nisem imela pravih tem, potem pa se jih je nabralo kar preveč (in spet nisem pisala). Bom med prazniki noter spravljala…

Torej, grem po vrsti. Najprej je dve leti paznovala legenda, potem pa še Pepe. Za čestitke se v njegovem imenu vsem prav lepo zahvaljujem. Legendina obletnica je šla mimo skoraj neopaženo, Pepetovo praznujemo že drugi vikend. Danes je žurka dosegla vrhunec, ker je od strica dobil orjaškega smetarja z dvema (!) kantama. Že cel dan ga ne izpusti iz rok, verjetno je jasno, da tudi spi z njim. Naša zbirka smetarjev se je tako povečala na osem vozil. Z Rokom sta posnela filmček po vzoru najbolj popularnih na youtubu (iskalni niz “garbage truck toys”). Očitno Pepe ni edini smetarski fen, je pa med meni znanimi otroki njihov daleč najbolj goreč oboževalec. Trenutno si želi, da bi se peljal v pravem smetarju v kabini zraven šoferja.

Perčijev govor je posebno poglavje. Zdaj že tvori stavke, med njimi je daleč najpopularnejši “mama, pidi sm…takoj!!!“. Risanke gledamo pred spanjem, Nodija, Backa ali Pocoyo. Najbolj všeč mu je epizoda Shauna “Save the tree” ali po domače “Mali Ivek“. Zdaj je odkril tudi novo uživancijo – zvečer v pižamici leže v najino veliko posteljo, na sredino, z dudo in ninico se namesti na povšter, potem pa gleda risanke na TVju v dnevni sobi. Če je le možno, hoče zaspati v najini postelji.

Od ostalih zadev moram nujno omeniti vikend na Dunaju. To je bilo naše prvo skupno (mini) potovanje in sem se ga res veselila. Malo me je tudi skrbelo, priznam, kako bomo spali, pa te reči. Izkazalo se je, da je Pepe pravi svetovni popotnik. V Celju je zaspal in se zbudil v hotelski garaži. V sobi se je v trenutku udomačil, zlasti sta mu bili všeč rumena prenosna posteljica in bana (ki je doma žal nima). Moram tudi nujno malo več napisati.

Kaj še? Bolj kot Ruplovo imenovanje me jezi Šinkovčevo, Pahor se preveč opravičuje, predsednik pa preveč zapravlja. Za menoj je prvi semester predavanj na novem faksu (kar si absolutno zasluži nekaj postov) in prvi profesionalni odvetniški nastop v tujini (bom tudi več ob priliki napisala), pred menoj pa prvi izpitni rok in počitnice, ki se jih zelo veselim. Novoletna jelka že stoji, daril pa letos ne bo.

Vse najboljše, maček!