Živa Legenda

Če hočeš dandanes biti kul, moraš (znati) kuhati. Moderne družine kuhajo doma, v kuhinji po stenah visijo ponve in voki vseh vrst in oblik, na okenski polici se bohotita bazilika in rožmarin (in če si res kul, tudi koriander), na kuhinjski pa Jamie, Nigella, Felicita in Julia. Če so naše babice kuhale in pospravljale, dediji pa hodili v službo, je generacija naših mam dosegla vsaj to, da so poleg kuhanja in popravljanja hodile še v službo. Moja generacija je revolucionarna – vsi hodimo v službe, vsi kuhamo, pri tem pa smo že zdavnaj presegli klasično slovensko kuharijo. Še malo, pa bo padel še zadnji mejnik in bodo ženske v svoje roke vzele žar, moški pa štrudle.

Kuhanje je jasno kul, tu sploh ni debate. Dejstvo pa je, da je kuharija zadnja leta postala hit in zelo dobra tržna niša. Če dopoldne odprete televizijo (ja, zadnja dva meseca se mi to kar pogosto dogaja… ), bodo vsaj na petih kanalih kuharske oddaje v živo. Tako kot z vsem drugim je tudi z recepti v današnjem času križ – enostavno preveč jih je.

Med kuharskimi oddajami, ki sem jih v zadnjih letih z veseljem gledala, mi je še vedno najljubša Das perfekte Dinner na Voxu. Ko sem bila noseča s Perčijem, nisem zamudila niti ene oddaje (pa so bile vsak dan od ponedeljka do petka). Koncept je super, kuhajo amaterji, nekateri totalni povprečneži, drugi blazni frajerji. Tudi sicer ima Vox zelo dobro kuharsko produkcijo, njihova sta npr. Tim Maelzer in Kocharena.

V zadnjem času rada pogledam Ano (Kod Ane) s HTV-ja, ki sicer ne izvaja kakšnih hudih vragolij, daje pa dober občutek, da gledaš mamo v domači kuhinji. Rada sem tudi gledala desetko in še vedno si tam sposodim kak recept. Če nanese, pogledam Damijana na nacionalki, čeprav mi je oddaja malo dolgočasna in včasih neposrečena zaradi izbire gostov (medtem ko je Damijan prav simpatičen). Če nanese, tv prižgem tudi za Nigello Lawson ob nedeljah popoldne. Pri njej me ne fascinirajo toliko recepti ali način kuhanja, pač pa bolj produkcija, ki vključuje včasih že skoraj erotične kadre…

Priznati moram, da sta zelo telegenična (se tako reče?) in simpatična tudi Luka Novak in njegova žena Valentina, čeprav sem na podlagi tistega trapastega filozofskega članka o majonezi v sobotni prilogi do ideje gojila zelo negativna čustva. No, kot rečeno, sta prav kul, obvladata kuharijo, sploh Valentina pa pred kamero deluje tudi zelo sproščeno in zabavno. Resno razmišljam, da bi si nabavila kuharsko knjigo, čeprav jih imam jasno že itak preveč.

Danes pišem o kuhanju tudi zato, ker sem predčasno v dar dobila Julio Child. Prav takšno:

Kot piše v uvodu, je to knjiga za ljudi, ki jim ni treba kuhati za majhne otroke (beri: hitro), ki imajo čas eksperimentirati in si lahko privoščijo vreči stran ponesrečen rezultat. Glede na to bom najbrž s preizkušanjem počakala še nekaj mesecev (let?), medtem pa se bom naslajala nad recepti v literarni obliki.

Komaj komaj čakam na svojo lastno kuhinjo, v kateri se bom v ozki prepasani oblekici in visokih petah vrtela z Juliino knjigo v roki, coprala po njenih receptih in se važila pred prijatelji. Jep, vse še pride, samo počakati je treba…

Perči ima doma kakšne štiri zabojnike (ikeine, kajpak) igrač, v glavnem avtomobilov v vseh izvedbah in velikostih, vlakov in železnic ter lego kock. Aja, pa na orodje ne smem pozabiti (vključno s por mašino). Torej – igrač več kot preveč.

Vseeno se še vedno zelo razveseli vsakega novega avtomobilčka. Darilo – to je zanj vozilo. V nedeljo smo povabljeni na rojstni dan k petletniku. Ko sem Petra vprašala, kakšno darilce naj kupimo in mu omenila knjigico, je rekel “mama, raje avtomobilcek, bo bolj vesel”.

Tale december me pa kar straši. Dobro namreč vem, da bo daril čisto preveč in se bojim, da bodo izgubila ves čar. Najprej Miklavž: tudi če bo le kakšna malenkost pri (pra)babicah, so to vsaj 2-3 “malenkosti”. Potem rojstni dan. Ker bomo imeli družinski zabavi po obeh straneh plus zabavo za “frende”, bo to … sploh nočem šteti, gotovo pa krepko preko deset daril. Pa do Dedka Mraza in Božička sploh še nismo prišli.

Danes sem dobila obvestilo, da je treba pri telovadbi, kamor hodiva ob četrtkih, prispevati 17 evrov za darilo, ker jih bo konec decembra obiskal Dedek Mraz. Dan kasneje pride tudi v vrtec. Resno razmišljam, da se telovadnega obdarovanja sploh ne bi udeležila. Ni mi všeč, da so decembra dedki mrazi na vsaki pasji procesiji, poleg tega imam pa probleme tudi z zneskom. A sem edina, ki se mi zdi 17 evrov preveč za darilo na telovadbi, kamor zahajava enkrat tedensko za tričetrt ure? Če že dedek mraz, a ne more prinesti dveh pomaranč in čokoladice? Resno, ta nenehna obdarovanja staršem niso prav nič v pomoč, če želijo otroku privzgojiti koliko toliko normalen odnos do stvari. Vsi imajo polna usta “komercializacije” in “materialnosti”, ampak ko je treba pokazati svojo duhovnost, pa kar nekam izpuhti.

Res je, da imamo pač “smolo” z decembrskim rojstnim dnevom. Dejstvo je tudi, da sorodnikom ne morem kar prepovedati obdarovanja triletnega otroka. Zelo verjetno pa ne bova šla na telovadbo, z babicami in prababicami se bom vnaprej dogovorila, kdaj in kaj, prijatelje bom prosila, da res prinesejo le kakšno malenkost, doma pa bo dedek mraz prinesel… Zvezdico Zaspanko. Čeprav se mi dozdeva, da bom globoko pod smrekico in res za vsak slučaj vseeno skrila kakšnega vlačilca…

Včeraj sem šla laufat, drugič po porodu. Ker je standardna pot ob Savinji navzgor zvečer v temi (ni javne razsvetljave), sem iz varnostnih razlogov raje tekla proti mestu. Ni ravno kilometrina, da bi se hvalila, ampak za začetek bo.

Sploh pa mi je zvečer ta štreka ljubša, ker lahko opazujem razsvetljena stanovanja. Moram priznati, da to počnem izredno rada in kadar imam le priložnost. Ko sem bila pred leti malo dlje na Nizozemskem, sem bila v devetih nebesih. Severnjaki sploh gojijo ljubezen do velikih oken brez zaves in rolet. Ker so njihova stanovanja v povprečju tudi lepo opremljena, zlasti pa dobro osvetljena, so večerna pohajanja tam pravi užitek.

Tudi pri nas se situacija občutno izboljšuje. Na poti ob Savinji je kar nekaj prenovljenih hiš (na primer tale “čebelnjak“). Njihovi prebivalci so v glavnem družine z majhnimi otroki, ki jih nič ne moti, če jih sprehajalci opazujemo med gledanjem tv-ja v dnevni sobi. V teh modernih hišah in stanovanjih prevladuje ambientalna svetloba, stoječe luči, luči za branje, reflektorji za slike. Svetloba je topla, bela ali rumenkasta, poudarja tiste detajle, ki so vredni pozornosti in vzbuja prijeten občutek, da je bivanje v teh prostorih užitek.

Nasploh sem mnenja, da je prava svetloba v stanovanju ključna. Še tako lepa oprema sploh ne pride do izraza, če jo pokvarimo s kakšnimi socialističnimi stropnimi lustri ali plafonjerami, po možnosti z zelenkasto, rdečkasto ali oranžno svetlobo. V svojem stanovanju sicer ne bi imela zelo “tehničnih” luči, takšnih minimalističnih, pri katerih je dizajn zreduciran do skrajnosti in ostane samo kakšna žica in skrita žarnica, niti skulptur, kot je tale konjiček, jih pa po dizajnerski plati vseeno občudujem.

vir
Ko bom velika in bom imela svojo hiško, bo na častnem mestu tale lolitka, tudi zato, ker je slovenska!

vir

- Mama, a popolden pa ne glemo u vltec?
- Ne, Peter, popoldne ne gremo vrtec.
- Mama, a popolden pa ne glemo u vltec?
- Ne, saj veš, da popoldne vrtec ne dela.
- Mama, a popolden pa ne glemo u vltec?
- Ne, Peter, saj veš, da ne. Zakaj me kar naprej isto sprašuješ?
- Kaj si lekla, mama?

Tale dialog je na sporedu vsaj enkrat na dan.

Do nove gripe nisem ravnodušna iz istega razloga kot večina staršev majhnih otrok. Pač ni fino, če so bolni, če gre za tole novo zadevščino, pa še toliko manj. To še bolj velja, če imaš doma dvomesečnega dojenčka.

Zdaj je že jasno, da je prišla tudi v naš vrtec. To ni razlog za paniko, je pa razlog za ponoven razmislek, kaj (če sploh) naj storimo. Naj Perčija cepimo? Naj ga imam doma, dokler ne gre najhujši val mimo? Naj normalno hodi v vrtec in bo, kar bo?
V naši družini smo se v glavnem vsi odrasli cepili. Glede Petra sprva sploh nisem imela pomislekov, zdelo se mi je samoumevno, da bo cepljen. Histerija, ki jo veliko ljudi zganja okrog domnevnih katastrofalnih posledic cepiva, se mi zdi neumestna. Ali ni normalno, da zaupamo državnim institucijam, ki cepljenje priporočajo, zlasti pa strokovni presoji tistih (redkih!), ki se na to spoznajo?

V ponedeljek, ko sva se z mamo šli cepit, pa se je zgodilo naslednje:
- sestra v ZD (tista, ki zapikne iglo v ramo) je močno odsvetovala cepljenje otroka, ker naj bi cepivo vsebovalo živo srebro, to pa naj bi pri nekaterih povzročalo nevrološke motnje?! Na moje izrecno vprašanje, če se je sama cepila, je priznala, da ne;
- prijateljica mi je povedala, da ji je naša pediatrinja med vrsticami cepljenje otrok “zaenkrat” odsvetovala;
- zvedela sem (in to ni rekla kazala), da oseba, ki na nacionalni ravni sodi v krog strokovnjakov, ki uradno priporočajo cepljenje vseh otrok, starejših od 6 mesecev, svojih otrok (ki seveda padejo v to kategorijo) ni dala cepiti.

Posebej to zadnje je mojo do tedaj trdno odločitev precej omajalo. Mislim, pa komu naj zdaj sploh še verjamem? Po drugi strani me pa takšno obnašanje tudi jezi, ker se mi zdi dvolično. Če je nekdo zaradi svojega poklica v položaju, ko mora ljudem svetovati, potem pričakujem, da so vsa njegova (tudi zasebna) dejanja skladna s tistim, kar govori morebitnim pacientom. Razumem, da imajo zdravniki različne poglede na (ne)varnost cepiva, to je čisto okej. Ampak če nekdo javnosti sporoča, da je cepivo varno in da cepljenje otrok priporoča, potem enostavno mora cepiti tudi sebe in svoje otroke. Povprečni človek sicer res dobi občutek, da mu nekdo nekaj prikriva.

Tako da – sem si vzela čas za premislek. Danes je Perči (na svoje veliko veselje) doma, čez vikend pa bo družinski konzilij izdelal strategijo. Javimo!

p.s. Tule je dober intervju z dr. Kraigherjevo. Mislim, da že vem, kako bom glasovala…

Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj obudimo tole legendico, nocoj pa je tak večer, da sem se odločila. Naj bo, upam le, da bom bolj pridna!

Trenutno sem sicer v fazi, ko daljše in koncentrirano branje časopisov ni ravno na dnevnem redu, ampak mi je vseeno uspelo preleteti obe sobotni prilogi, ki jih rada prebiram. Članek o naravnih porodih je seveda pritegnil mojo pozornost.

Moje izkušnje s porodoma so čisto drugačne od opisanih. Prvi je bil pač prvi, trajal je osem ur, imela sem epiduralno in zdelo se mi je super. Ni bilo nobenih zapletov, zaradi epiduralne sem bila čisto mirna. Čisto povprečen porod torej, vključno s klistiranjem.

Drugi je bil ekspres. Ob četrt čez šest zjutraj sva se šele spokala od doma, ob sedmih je bil pa Gašper že rojen (živimo pa pet minut od porodnišnice). Iz avta sem se privlekla (dobesedno, skoraj nisem več mogla hodit) direkt v porodno sobo, po par popadkih je bilo pa že vsega konec. Nč ctg-ja, nič klistirja, nič drugega kot postelja v porodni pa noge narazen. Sliši se super, ampak moji pravi občutki med in po porodu so bili bolj realni. Zmenjena sem bila z anestezistom, da dobim ultivo, pa seveda ni bilo časa. Tako da sem na koncu neplanirano pristala na čistem “naravnem” porodu. Spet nobenih zapletov, nič rezanja, nobenih poporodnih težav. Skratka, idealno.

Porod je zame lep samo zaradi končnega rezultata, vse prej in vmes mi je neprijetno (če uporabim zelo milo besedo). Pa pri tem sploh ne mislim na takšne malenkosti kot sta klistir in britje. Večina punc se dandanes tako sama pobrije, tako da tisto britje v porodnišnici res ne more biti neko hudo nasilje, klistir je pa v primerjavi s popadki tudi mala malca. Čeprav sploh nisem hudo občutljiva na bolečino, so popadki proti koncu z eno besedo – neznosni. Komaj čakaš, da minejo in vsaj jaz se v tistih trenutkih nisem sposobna spraviti v stanje, ko bi se “zlila z bolečino” in čutila kakšne “orgazmične tresljaje”. Če primerjam prvi in drugi porod in si teoretično predstavljam tretjega, bi se sigurno odločila za epiduralno, se pa sploh ne sekiram, če bi zaradi hitrosti odpadla in bi spet pristala na naravnem.

Hočem reči, porod je ena izmed tistih izkušenj v življenju, za katere sem vesela, da jih imam, a sem mnogo bolj vesela, da so za mano. Nujno zlo, ki pa res vodi do dojenčka in je zato tudi lepo. Zdaj bi že znala roditi tudi doma, a si tega prav nič ne želim. Mislim, da sodim med tiste, ki jih navzočnost babic, belih halj in bolniških postelj v kritičnih situacijah prej pomirja kot vznemirja.

Navijam torej za “nenaravni” porod. Sem za epiduralno, za ultivo in za to, da se zadeva opravi v porodnišnici. Sicer pa je porod v primerjavi z nosečnostjo in kasnejšim materinstvom čisto precenjena tema. V vsakem primeru hitro mine, kar je zame vsekakor njegova druga najboljša značilnost! Zdaj pa naredim piko in se grem stisnit k prvi najboljši…