Nov 14th, 2009
Ponovno rojstvo
Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj obudimo tole legendico, nocoj pa je tak večer, da sem se odločila. Naj bo, upam le, da bom bolj pridna!
Trenutno sem sicer v fazi, ko daljše in koncentrirano branje časopisov ni ravno na dnevnem redu, ampak mi je vseeno uspelo preleteti obe sobotni prilogi, ki jih rada prebiram. Članek o naravnih porodih je seveda pritegnil mojo pozornost.
Moje izkušnje s porodoma so čisto drugačne od opisanih. Prvi je bil pač prvi, trajal je osem ur, imela sem epiduralno in zdelo se mi je super. Ni bilo nobenih zapletov, zaradi epiduralne sem bila čisto mirna. Čisto povprečen porod torej, vključno s klistiranjem.
Drugi je bil ekspres. Ob četrt čez šest zjutraj sva se šele spokala od doma, ob sedmih je bil pa Gašper že rojen (živimo pa pet minut od porodnišnice). Iz avta sem se privlekla (dobesedno, skoraj nisem več mogla hodit) direkt v porodno sobo, po par popadkih je bilo pa že vsega konec. Nč ctg-ja, nič klistirja, nič drugega kot postelja v porodni pa noge narazen. Sliši se super, ampak moji pravi občutki med in po porodu so bili bolj realni. Zmenjena sem bila z anestezistom, da dobim ultivo, pa seveda ni bilo časa. Tako da sem na koncu neplanirano pristala na čistem “naravnem” porodu. Spet nobenih zapletov, nič rezanja, nobenih poporodnih težav. Skratka, idealno.
Porod je zame lep samo zaradi končnega rezultata, vse prej in vmes mi je neprijetno (če uporabim zelo milo besedo). Pa pri tem sploh ne mislim na takšne malenkosti kot sta klistir in britje. Večina punc se dandanes tako sama pobrije, tako da tisto britje v porodnišnici res ne more biti neko hudo nasilje, klistir je pa v primerjavi s popadki tudi mala malca. Čeprav sploh nisem hudo občutljiva na bolečino, so popadki proti koncu z eno besedo - neznosni. Komaj čakaš, da minejo in vsaj jaz se v tistih trenutkih nisem sposobna spraviti v stanje, ko bi se “zlila z bolečino” in čutila kakšne “orgazmične tresljaje”. Če primerjam prvi in drugi porod in si teoretično predstavljam tretjega, bi se sigurno odločila za epiduralno, se pa sploh ne sekiram, če bi zaradi hitrosti odpadla in bi spet pristala na naravnem.
Hočem reči, porod je ena izmed tistih izkušenj v življenju, za katere sem vesela, da jih imam, a sem mnogo bolj vesela, da so za mano. Nujno zlo, ki pa res vodi do dojenčka in je zato tudi lepo. Zdaj bi že znala roditi tudi doma, a si tega prav nič ne želim. Mislim, da sodim med tiste, ki jih navzočnost babic, belih halj in bolniških postelj v kritičnih situacijah prej pomirja kot vznemirja.
Navijam torej za “nenaravni” porod. Sem za epiduralno, za ultivo in za to, da se zadeva opravi v porodnišnici. Sicer pa je porod v primerjavi z nosečnostjo in kasnejšim materinstvom čisto precenjena tema. V vsakem primeru hitro mine, kar je zame vsekakor njegova druga najboljša značilnost! Zdaj pa naredim piko in se grem stisnit k prvi najboljši… 
QL zapis. Pošteno.
hvala! Domnevam, da imaš približno enako izkušnjo…
http://easypika.typepad.com/easy_pika/2009/11/rojstvo-porod.html
V danih razmerah definitivno v P!
V mojem idealnem svetu bi imele ženske izbiro: roditi doma ali v porodnišnici; z epiduralno ali brez itn. itn. Jaz sem si (pred 16 leti!) zelo želela roditi doma (da bi otrok prišel na svet v miru in tišini, in ob naravnem tempu). Ni mi uspelo najti babice, zato sem rodila v ljubljanski porodnišnici, ki sem jih prej s pismom obvestila, kako si želim roditi (bistvo: da me o vseh nenujnih posegih povprašajo ter do upoštevajo moje mnenje). Skozi nosečnost sem se strenirala v tehniki dihanja, imenovani rebirthing, saj je bilj moj cilj, da se popadkom ne upiram (in jih s tem blokiram ter podaljšujem agonijo sebi in otroku), pač pa da otročička maksimalno podprem pri njegovi prvi “akciji” v življenju. Globoko se mi je zdelo, da mora biti njemu težje kot meni, ki sem imela že cca 25 let izkušenj z obvladovanjem fizičnega telesa, on pa se je šele podajal na prvo “pot”.
Porod je bil čudovit, rodila sem 45 min po prihodu v porodno sobo, sredi noči (ko je bilo v porodnišnici sorazmerno mirno) in na dan, kot sem si ga (zaradi všečnosti številke) želela. Brez vsakršnih umetnih dodatkov/spodbud, brez rezanja, brez otrokovega joka po prihodu na svet. Zelo mi je pomagalo, da sem se tistih 45 min prosto gibala po sobi in nato rodila nekako sede, na “nastavku”, kot so tisto zadevščino imenovale sestre. Le-te sem morala poklicati v sobo, ko sem začutila, da prihaja otrok. Najprej so me seveda nakurile, kaj si domišljam (češ da se porod ne zgodi tako hitro), nato pa debelo pogledale in hitro pomagale bitjecu na svet. Ko se je moj sin rodil, me je z zbranim, mirnim obrazom pogledal naravnost v oči, in zame je bil to najmočnejši in hkrati najbolj srhljiv trenutek v življenju. Nato so sestre predlagale, da ga malo udarijo po riti, ker je menda fajn, da čimprej zajoka (in si očisti dihalne poti), in spet smo bili nazaj pri bolniški realnosti.
Po porodu sem bila polna energije, zdrava, pri sebi. Vse ostale ženske v sobi pa so stokale od bolečin zaradi prerezanega presredka. Meni so sestre povedale, da bi me gladko prerezale, če ne bi bilo tistega mojega pisma… JA, pismo so vzele zelo resno, in to jim štejem res v čast. Iz pisma so si zapomnile tudi otrokovo ime in ga ves čas tako nagovarjale, kar je bilo res ganljivo. Sicer sem se pa vendarle morala z njimi pogajati o sprehajanju po sobi in vztrajati pri nastavku (Ste nori! Saj bo vse krvavo! Pa tale nastavek - veste, nam sestram je lažje, če ženska leži, ne pa da se moramo sklanjati tako nizko…). Hmmmm.
Mislim, da so mi najbolj pomagale večmesečne vaje v rebirthingu, s katerimi sem začutila svoje telo in sem zato vedela, kako spustiti popadke skozi, ne pa se jim upirati in jih prelagati na kasneje.
Hawk. Nazaj na delo, M.