Nov 27th, 2009
Kuharski šov
Če hočeš dandanes biti kul, moraš (znati) kuhati. Moderne družine kuhajo doma, v kuhinji po stenah visijo ponve in voki vseh vrst in oblik, na okenski polici se bohotita bazilika in rožmarin (in če si res kul, tudi koriander), na kuhinjski pa Jamie, Nigella, Felicita in Julia. Če so naše babice kuhale in pospravljale, dediji pa hodili v službo, je generacija naših mam dosegla vsaj to, da so poleg kuhanja in popravljanja hodile še v službo. Moja generacija je revolucionarna – vsi hodimo v službe, vsi kuhamo, pri tem pa smo že zdavnaj presegli klasično slovensko kuharijo. Še malo, pa bo padel še zadnji mejnik in bodo ženske v svoje roke vzele žar, moški pa štrudle.
Kuhanje je jasno kul, tu sploh ni debate. Dejstvo pa je, da je kuharija zadnja leta postala hit in zelo dobra tržna niša. Če dopoldne odprete televizijo (ja, zadnja dva meseca se mi to kar pogosto dogaja… 
), bodo vsaj na petih kanalih kuharske oddaje v živo. Tako kot z vsem drugim je tudi z recepti v današnjem času križ – enostavno preveč jih je.
Med kuharskimi oddajami, ki sem jih v zadnjih letih z veseljem gledala, mi je še vedno najljubša Das perfekte Dinner na Voxu. Ko sem bila noseča s Perčijem, nisem zamudila niti ene oddaje (pa so bile vsak dan od ponedeljka do petka). Koncept je super, kuhajo amaterji, nekateri totalni povprečneži, drugi blazni frajerji. Tudi sicer ima Vox zelo dobro kuharsko produkcijo, njihova sta npr. Tim Maelzer in Kocharena.
V zadnjem času rada pogledam Ano (Kod Ane) s HTV-ja, ki sicer ne izvaja kakšnih hudih vragolij, daje pa dober občutek, da gledaš mamo v domači kuhinji. Rada sem tudi gledala desetko in še vedno si tam sposodim kak recept. Če nanese, pogledam Damijana na nacionalki, čeprav mi je oddaja malo dolgočasna in včasih neposrečena zaradi izbire gostov (medtem ko je Damijan prav simpatičen). Če nanese, tv prižgem tudi za Nigello Lawson ob nedeljah popoldne. Pri njej me ne fascinirajo toliko recepti ali način kuhanja, pač pa bolj produkcija, ki vključuje včasih že skoraj erotične kadre…
Priznati moram, da sta zelo telegenična (se tako reče?) in simpatična tudi Luka Novak in njegova žena Valentina, čeprav sem na podlagi tistega trapastega filozofskega članka o majonezi v sobotni prilogi do ideje gojila zelo negativna čustva. No, kot rečeno, sta prav kul, obvladata kuharijo, sploh Valentina pa pred kamero deluje tudi zelo sproščeno in zabavno. Resno razmišljam, da bi si nabavila kuharsko knjigo, čeprav jih imam jasno že itak preveč.
Danes pišem o kuhanju tudi zato, ker sem predčasno v dar dobila Julio Child. Prav takšno:
Kot piše v uvodu, je to knjiga za ljudi, ki jim ni treba kuhati za majhne otroke (beri: hitro), ki imajo čas eksperimentirati in si lahko privoščijo vreči stran ponesrečen rezultat. Glede na to bom najbrž s preizkušanjem počakala še nekaj mesecev (let?), medtem pa se bom naslajala nad recepti v literarni obliki.
Komaj komaj čakam na svojo lastno kuhinjo, v kateri se bom v ozki prepasani oblekici in visokih petah vrtela z Juliino knjigo v roki, coprala po njenih receptih in se važila pred prijatelji. Jep, vse še pride, samo počakati je treba… 
Špelca, najprej čestitke za povečano družino!! Sem tudi vesela, da je blog spet oživel (beri drugače: pogrešali smo te).
V nedeljo sem se sprehajala po knjižnem sejmu, in v roke mi je prišla zabavno napisana knjiga Nore Ephron (scenaristke When Harry Met Sally – na kratko), kjer besediči o tem in onem s perspektive izkušene šestdesetletnice. Naslov knjige je nekaj o vratu (nisem je kupila, ampak tako rekoč prebrala na samem sejmu). No, del svoje osebne zgodovine povzame skozi svoj odnos do kuhanja (bolj iz časov Julie Child kot Nigelle Something). Sproži pa tudi zanimivo vprašanje: kaj skuhati za uspešen dinner party? Koliko in katere jedi, da bo ritem jedenja in druženja ravno pravi (da ne pojedo vsega v pol ure, potem pa se dve uri gledajo ali celo takoj odpravijo domov), da bo večer prijeten (ne stresen!) tudi za gostiteljico kuharico; kaj vse se skriva v podzavesti kuharice ob izboru jedi (narediti vtis; vsakič speči nekaj res zelo posebnega; biti in; odvreči vse pretenzije & se fokusirati na ljudi, ne pa jedi…).
Ima kdo kake preskušene modrosti? Pri nas smo ljubitelji dinner parties in stalno preskušamo nove kombinacije (ljudi & jedi), in je to vprašanje zelo živo.
Mimo moje teme: ali se v Juliini kuharici res vse cedi od masla?
Hvala, Marja! Je lepo slišat tole o pogrešanju…
Bom razmislila o hrani za večerno zabavo s prijatelji, čeprav sem na to temo trenutno malo iz vaje. Mislim, da bodo pri nas še nekaj časa popularne jedi, ki se jih skuha v pol ure, sestavine pa dobim na domačem vrtu in v lokalni trgovini (beri: relativno slabo založen “najboljši” sosed). Aja, imam pa en res božanski recept za kostanjevo čokoladno torto, pri sladokuscih vedno vžge! Pa poleti sem naredila tudi eno odlično mangovo strjenko…
Glede Julie pa – ne, sploh ni panike glede putra, vsaj meni se ne zdi. Je pa res, da sem tudi sama velika fenica masla, sladke in kisle smetane pri kuhanju, tako da mogoče nisem ravno najbolj objektivna. Se beremo!