… teden smučarskih počitnic v Dolomitih. Na primer v Colfoscu. V standardni zasedbi. S kosilom v Luigiju Gorzi.
… mišice na nogah.
… pomlad.
Računam, da se bosta zadnji dve točki kmalu realizirali. Prva pa, ja no, ta bo morala pa še malo počakati.
Ustavna obtožba predsednika države zaradi odlikovanja Tomaža Ertla ni le otročja, ampak kaže tudi na nizko raven pravne kulture vlagateljev. Pravo ni igračka. Toliko bolj to velja za impeachment, ki ni “kar neki”, ampak eden najresnejših in najzahtevnejših postopkov v našem sistemu. Z vsakim neresnim poskusom ustavne obtožbe je pravna država vredna malenkost manj.
Vsakemu normalnemu človeku je jasno, da predsednik s podelitvijo spornega odlikovanja ni kršil zakona, kaj šele ustave. Vendar pa vsaj kanček odgovornosti za nastalo situacijo nosi tudi sam: neprimerna dejanja pač sprožajo (tudi) neprimerne reakcije.
Prejšnji teden sem imela zgodovinsko priložnost: v pravdnem postopku sem zasliševala svojo nano (bila je seveda naša priča). Obe sva nalogo dobro opravili, a bolj kot to mi bo v spominu ostal ton, s katerim je odgovorila na uvodno sodničino vprašanje, kaj je (bila) po poklicu: “Gospodinja”. To je povedala ponosno in zadovoljno.
Moja nana ni bila gospodinja po sili razmer, ker bi ne bila izobražena ali ne bi dobila službe (to je bilo v tistih časih verjetno tako nemogoče). Za ta njen poklic sta se z dedijem skupaj odločila, ko je rodila prvega otroka. Ko sta otroka odrasla in bi lahko šla nazaj v službo, se je dedi ravno upokojil. Ker je bil že po naravi “komot” in ker ni imel vozniškega izpita, ji je predlagal, da njegovo penzijo pač uživata skupaj še naprej. Tako se je zgodilo in tako je bilo edino prav.
Nana ni navadna gospodinja. Spremlja politiko in šport, redno bere beletristiko in dnevno časopisje, na televiziji ne gleda neumnosti in še danes (resda precej bolj na glas kot včasih) spremlja nemške TV kanale. Odlično kuha in peče in sploh obvlada vse, kar pritiče gospodinji. Igra harmoniko za staro in mlado in ima lastne “komade”, ki so precej popularni v širšem družinskem krogu. Enkrat mesečno se udeležuje srečanj “lagerašic” in “sošolk” (to sta dve kategoriji, res pa je udeleženk vedno manj). Še vedno vozi avto in občasno vozička pravnuke. Z veseljem gre na koncert klasične glasbe ali v gledališče. Redno hodi k frizerju in na pedikuro.
Njeno življenje je utelešenje Kandučeve teze o tem, da je heteronomno delo praviloma mnogo manj osrečujoče kot avtonomno. Večino časa v svojem življenju je namenila stvarem, ki jih resnično rada počne, čeprav ne prinašajo denarja. In končni izkupiček? Njeno življenje je bistveno bolj zanimivo in bogato od življenja njenih vrstnic, v povprečju pa verjetno tudi od mojih (myself included).
Nočem reči, da je za srečo dandanes nujno (p)ostati gospodinja, a očitno je gospodinjski poklic ne izključuje nič bolj kot katerikoli drug. Živele srečne gospodinje!
Avstralski lijakar naj bi bil najsmrtonosnejši pajek na svetu. Perči je trenutno njegov veliki oboževalec. Ne mine večer brez zgodbice o lijakarju, taranteli ali črni vdovi. Obvezna sestavina vsake zgodbe je dramatični preobrat, v katerem se sprva nevarni in napadalni pajek spremeni v prijaznega prijatelja in zaveznika. Komaj že čaka, da gremo spet na Pag, ker si obeta, da bo srečal črno vdovo ali vsaj tarantelo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je njegova najljubša majica tista z motivom spidermana.
V petek je (vnovič) obiskal mariborski akvarij in terarij. Cel vikend je nato pripovedoval o mureni, krokodilu, taranteli in pitonu. Zvečer, ko sva se spravljala spat, pa mi je čisto resno rekel: “Mami, skorpijona pa niso imeli. Zalostno, zares zalostno”.
Moram priznati, da je tudi meni všeč ta mariborska institucija. Na vhodu je prijazna gospa, ki nam vedno odpre zapornico, da lahko parkiramo in me nato vpraša, če sem še študentka, ker imajo popust na karte. Vsa oprema je še iz starih časov, ampak notri je tako prijetno toplo in mirno - kot v kakšnem drugem svetu. Drugih obiskovalcev skoraj ni (ali pa imamo mi takšno srečo). Ko se še zadnjič poslovimo od murene, gremo čez park mimo prve gimnazije v mesto na sok. Dobri so, ti mini izleti.
Erik Brecelj ima nov izziv: organizirati zdravniško peticijo proti ravnanju Zdravniške zbornice v zadevi Nekrep. Že dolgo nisem bila tako besna zaradi stvari, ki se me neposredno ne tiče .
Če torej nadaljujem tam, kjer smo zadnjič ostali: namesto da bi se posuli s pepelom in priznali, da so ga (zelo zelo!) polomili, so se zdravniki raje odločili, da problema sploh ni. Nezakonit sklep, ki so ga sprejeli na skupščini in s katerim so potrdili neobstoječi sklep razsodišča druge stopnje, je baje — pravilen! Ampak to ni najbolj noro. Škandalozne razsežnosti ima dejstvo, da je Zbornica v postopku odločanja pridobila dve nasprotujoči si pravni mnenji - prvega je na lastno iniciativo predložila obdolženka (ena od strank) v postopku, drugo je naročila Zbornica. Skupščina je pri svoji odločitvi ravnala v celoti v nasprotju z mnenjem strokovnjaka, ki ga je sama angažirala (in plačala) in sledila stališčem, ki jih je zastopal strokovnjak, ki ga je angažiral odvetnik obdolžene. Zdaj pa pride najboljši del: po poročanju Dela bo zdaj isti strokovnjak (ta, ki ga je angažirala obdolženka) pripravil še tretje (?) in “končno” pravno mnenje, ki ga je naročila - uganete kdo? Zbornica! Baje ga je tudi že plačala.
Zdaj je čas za akcijo, zdravniki! Če ne veste, kaj bi, vam dam dva predloga: prvič, spišite peticijo, da najostreje obsojate dejanja skupščine v zadevi Nekrep in prosite enega simpatičnega sekundarija, da sedi v avli KC in zbira podpise. Pop TV bo zagotovo takoj tam. In drugič, Zbornici takoj nehajte plačevati članarino. V izvršbi ugovarjajte, da vaš denar porabljajo nesmotrno.
Zadnja skupna akcija so bile zdravniške plače. Zdaj je skrajni čas, da pokažete, koliko ste vredni.
Postajam vse večja fenica Katarine Kresal. Mislim, da bom na naslednjih volitvah volila LDS (še en dokaz, da “nikoli ne reci nikoli” res drži). Mislim tudi, da obstajajo realne možnosti, da Katarina Kresal v naslednjih dveh mandatih postane prva slovenska predsednica Vlade. Jupi!
Tako kot mnogi sem bila do njene politične kariere sprva nezaupljiva. Moram reči, da me v volilni kampanji ni ravno prepričala. A zdaj vem, zakaj. Je tipična ženska: trudi se sicer blefirati tudi na področjih, na katera se ne spozna, ampak vseeno to počne mnogo slabše od svojih moških kolegov. Ko pride na mesto, ki ga obvlada, pa zablesti. Ravno kontra kot Erjavec: edino, kar zna, je nakladati in stresati kvazi dovtipe in floskule, pri kantah za smeti pa ni kaj za pokazat.
Pravzaprav mi je pri Kresalovi všeč vse: ravno prav dozirani feminizem, retorika, liberalizem, nekonfliktnost in vendar načelnost, spoštovanje človekovih pravic in do konca boj za pravno državo. Cenim jo tudi zato, ker opravlja delo, ki je (v primerjavi s prejšnjim) slabo plačano, nehvaležno in težko, pa je očitno, da gre vsak dan v službo z veseljem. Super je, da imamo tudi mlade ženske končno svojo predstavnico v najvišji politiki. Tisti, ki jo sprašujejo o otrocih, naj se ugriznejo v jezik - a res kdo misli, da bi bila to, kar je, če bi jo doma čakala dva mala otroka? Čeprav je moj življenjski stil drugačen, se z njo identificiram precej bolj kot s povprečnim moškim ministrom z družino.
Last but not least: njen stil. Če bi lahko, bi ji odnesla vsaj polovico garderobe. Le kdo si ne želi premierke, ki nosi odprte sandalčke na mrežaste nogavice in vinsko rdeč lak?
Nič ne bi imela proti, če bi iz proračuna Vlada financirala tudi stilistko/a, ki bi svetoval/a ministrom/icam, kako izboljšati svoj stil. No, Katarina Kresal je seveda ne rabi, bi pa še kako prav prišla na primer Ljubici Jelušič in Mateju Lahovniku. Tudi Borut Pahor bi počasi lahko investiral v nov zimski plašč, tista temna (usnjena?) jakna, ki jo nosi ob vseh priložnostih, je prevelika in premalo fina. Saj vem, da najbrž špara tudi pri garderobi, ampak če je že prvi mož, naj se to tudi vidi. Še eno stvar bi predlagala - vodja njegovega kabineta (ki je hočeš nočeš skoraj vedno v kadru s premierjem) očitno prisega na torbice Louis Vuitton. S tem ni nič narobe, ampak LV je res najbolj klasičen (da ne rečem dolgočasen) mainstream v kategoriji dragih torbic. Zakaj ne bi torej raje propagirala slovenskega designa - Marjete Grošelj, Lerote ali IUV (ali tisto, kar od njih ostalo, gotovo tudi kak dober oblikovalec)? To bi moralo biti samoumevno zlasti za tiste politike in njihove spremljevalce, ki so pogosto v javnosti - obleka in dodatki se vendar najprej opazijo. Tako kot slovenski premier z izbiro kraja srečanja s hrvaško prvo damo dela reklamo Kranjski Gori in hotelu Miklič, se da z malo domišljije promovirati tudi slovenske oblikovalce. Končno so politiki kova Pahor in Kresalova s svojo pojavo in nastopom prvovrstni modeli, ki lahko za slovenske znamke naredijo veliko več kot tabloidne zvezdnice.
Seveda pa ima nacionalni interes tudi svoje meje - štrikane obleke ne sodijo na dunajski Opernball, pa če jih nosi še takšna luštna punca.
Trenutno znaša najnižja plača za delo v polnem delovnem času cca 460 evrov neto. Predlog sindikatov je, da se čim prej zviša na 600 evrov neto, že kmalu pa naj bi znašala dobrih 560 evrov. Mislim, da ni nikogar, ki se ne bi strinjal, da mora minimalna plača človeku zagotavljati dostojno življenje. Oziroma, da morata dve minimalni plači zagotavljati dostojno življenje štiričlanski družini. Kaj je dostojno, je sicer stvar debate, a vsekakor mislim, da nihče ne bi smel stradati in da bi si morala družina vsaj enkrat letno privoščiti počitnice. Dvig minimalne plače ali ne torej sploh ni vprašanje.
Problem pa ima tudi temnejše plati. Ob relativno nizkih dohodkih v Sloveniji bo višja minimalna plača zrušila že tako občutljiva plačna razmerja. Dostojnost ne zahteva le, da je delo pravično ovrednoteno glede na življenjske stroške, ampak tudi glede na njegovo vrsto, zahtevano izobrazbo in družbeni pomen. Priznam, da se počutim bedno ob misli, da je delo docentke na fakulteti (za polni delovni čas) vredno le malenkost več kot dve minimalni plači. A smo se za to učili?
Boštjana M. Zupančiča sem imela priložnost poslušati zadnje leto njegovih predavanj na ljubljanskem faksu. Videlo se je, da mu gremo mi in služba že počasi na živce, zato predavanj nimam v posebno lepem spominu. Je pa dejstvo, da je tiste vrste človek, ki te ne pusti hladnega - ali ga obožuješ ali pa ne moreš videti. Čeprav se ne uvrščam v prvo kategorijo, kolikor se da redno berem njegove članke in intervjuje. Kakor koli že obrnemo, ogromno ve, je izjemno inteligenten, predvsem pa ima do Slovenije potrebno distanco, ki jo omogoča le delo v tujini. Bolj ko se staram, bližji in bolj razumljiv mi je tudi njegov filozofski pogled na pravo. Zdaj mi je tudi jasno, da se prave filozofije (v povprečju) ne da vtepati v glavo osemnajst- ali dvajsetletnikom. Seveda, (skoraj) vsi študentje prava se znamo napiflati osnove psihoanalize ali “Radbruchovo formulo”, saj nismo ravno neumni, a sem prepričana, da pravno filozofijo v drugem ali tretjem letniku faksa v resnici dojame manj kot odstotek študentov. Kako bi tudi jo, ko je pa nujna predpostavka filozofiranja razumevanje (pravzaprav “čutenje”, ampak se sliši že skoraj patološko 
) prava, ki ga nimaš, dokler ne začneš delati?
No, naj se vrnem k temi: zadnjemu BMZ-jevemu intervjuju v Sobotni prilogi. Njegova teza o pesticidih in prededipalcih sicer ni nova, ampak tokrat sem vztrajala, da tisti zadnji, “naravoslovni” del intervjuja prebere tudi Rok in mi kot človek, ki je malo bolj domač v reproduktivno-pesticidnih logih, pove svoje strokovno mnenje. Njegov komentar je bil, da gre za bull-shit, populistično nakladanje in zlorabo “čiste hardcore znanosti”, kar pravo po njegovem ni in tudi ne more biti (medicina pa seveda je). Ne bi želela, da se tole sprevrže v staro prerekanje o pravih (=naravoslovje) in nepravih (=družboslovje) znanostih. Tisto, kar me pri BMZ-jevi izjemno odločni in nepremakljivi veri v pravilnost teze o pesticidnih učinkih in demaskulinizaciji današnjega (predojdipovskega sveta) moti, je dvoje: prvič to, da je za vrhunskega strokovnjaka enostavno preveč enostavna in diši po teoriji zarote. Ta očitek sicer ni nič novega, v intervjuju za Mladino ga je na kratko odpravil češ, gre za “čisto, trdo znanost, strokovna biološka vprašanja”. No, tu smo pri drugem problemu, kako naj namreč povprečen družboslovni intelektualec s to tezo sploh polemizira, ko pa bi moral obvladati povsem naravoslovna področja in to ne ljubiteljsko, amatersko, pač pa tako, kot se spodobi - prebrati vse dostopne študije na to temo, si ustvariti svoje mnenje in iskati potencialne šibke točke. In še nekaj - ali je sploh možna kompetentna strokovna polemika o neki precej sporni teoriji, če imamo na eni strani družboslovce, ki se se”priučili” naravoslovja za potrebe svoje družboslovne (sociološke) teze in na drugi hard core naravoslovce, ki nekaj dajo samo na preverjena, ustrezno objavljena in v stroki uveljavljena spoznanja? Vem, da se BMZ opira na nekatere študije in raziskave in citira tudi naravoslovce (v Sloveniji npr. dr. Gorazda Pretnarja), ampak koliko povprečen bralec sploh pozna te študije, strokovnjake in njihovo kredibilnost?
V glavnem, do teze o pesticidnih razlogih za demaskulinizacijo današnje družbe sem zelo skeptična, moti pa me tudi zato, ker se mi zdi kar malo hecna za človeka takšnega kova, kot je BMZ. Seveda pa dopuščam tudi možnost, da je pravi razlog za mojo skepso zanikanje problema oziroma strah pred tistim groznim vprašanjem - kaj pa, če je vse res?!
Zanimajo me resni komentarji na to temo.
