Živa Legenda

Boštjana M. Zupančiča sem imela priložnost poslušati zadnje leto njegovih predavanj na ljubljanskem faksu. Videlo se je, da mu gremo mi in služba že počasi na živce, zato predavanj nimam v posebno lepem spominu. Je pa dejstvo, da je tiste vrste človek, ki te ne pusti hladnega – ali ga obožuješ ali pa ne moreš videti. Čeprav se ne uvrščam v prvo kategorijo, kolikor se da redno berem njegove članke in intervjuje. Kakor koli že obrnemo, ogromno ve, je izjemno inteligenten, predvsem pa ima do Slovenije potrebno distanco, ki jo omogoča le delo v tujini. Bolj ko se staram, bližji in bolj razumljiv mi je tudi njegov filozofski pogled na pravo. Zdaj mi je tudi jasno, da se prave filozofije (v povprečju) ne da vtepati v glavo osemnajst- ali dvajsetletnikom. Seveda, (skoraj) vsi študentje prava se znamo napiflati osnove psihoanalize ali “Radbruchovo formulo”, saj nismo ravno neumni, a sem prepričana, da pravno filozofijo v drugem ali tretjem letniku faksa v resnici dojame manj kot odstotek študentov. Kako bi tudi jo, ko je pa nujna predpostavka filozofiranja razumevanje (pravzaprav “čutenje”, ampak se sliši že skoraj patološko ) prava, ki ga nimaš, dokler ne začneš delati?

No, naj se vrnem k temi: zadnjemu BMZ-jevemu intervjuju v Sobotni prilogi. Njegova teza o pesticidih in prededipalcih sicer ni nova, ampak tokrat sem vztrajala, da tisti zadnji, “naravoslovni” del intervjuja prebere tudi Rok in mi kot človek, ki je malo bolj domač v reproduktivno-pesticidnih logih, pove svoje strokovno mnenje. Njegov komentar je bil, da gre za bull-shit, populistično nakladanje in zlorabo “čiste hardcore znanosti”, kar pravo po njegovem ni in tudi ne more biti (medicina pa seveda je). Ne bi želela, da se tole sprevrže v staro prerekanje o pravih (=naravoslovje) in nepravih (=družboslovje) znanostih. Tisto, kar me pri BMZ-jevi izjemno odločni in nepremakljivi veri v pravilnost teze o pesticidnih učinkih in demaskulinizaciji današnjega (predojdipovskega sveta) moti, je dvoje: prvič to, da je za vrhunskega strokovnjaka enostavno preveč enostavna in diši po teoriji zarote. Ta očitek sicer ni nič novega, v intervjuju za Mladino ga je na kratko odpravil češ, gre za “čisto, trdo znanost, strokovna biološka vprašanja”. No, tu smo pri drugem problemu, kako naj namreč povprečen družboslovni intelektualec s to tezo sploh polemizira, ko pa bi moral obvladati povsem naravoslovna področja in to ne ljubiteljsko, amatersko, pač pa tako, kot se spodobi – prebrati vse dostopne študije na to temo, si ustvariti svoje mnenje in iskati potencialne šibke točke. In še nekaj – ali je sploh možna kompetentna strokovna polemika o neki precej sporni teoriji, če imamo na eni strani družboslovce, ki se se”priučili” naravoslovja za potrebe svoje družboslovne (sociološke) teze in na drugi hard core naravoslovce, ki nekaj dajo samo na preverjena, ustrezno objavljena in v stroki uveljavljena spoznanja? Vem, da se BMZ opira na nekatere študije in raziskave in citira tudi naravoslovce (v Sloveniji npr. dr. Gorazda Pretnarja), ampak koliko povprečen bralec sploh pozna te študije, strokovnjake in njihovo kredibilnost?

V glavnem, do teze o pesticidnih razlogih za demaskulinizacijo današnje družbe sem zelo skeptična, moti pa me tudi zato, ker se mi zdi kar malo hecna za človeka takšnega kova, kot je BMZ. Seveda pa dopuščam tudi možnost, da je pravi razlog za mojo skepso zanikanje problema oziroma strah pred tistim groznim vprašanjem – kaj pa, če je vse res?!

Zanimajo me resni komentarji na to temo.

Trackback URI | Comments RSS