Ustavna obtožba predsednika države zaradi odlikovanja Tomaža Ertla ni le otročja, ampak kaže tudi na nizko raven pravne kulture vlagateljev. Pravo ni igračka. Toliko bolj to velja za impeachment, ki ni “kar neki”, ampak eden najresnejših in najzahtevnejših postopkov v našem sistemu. Z vsakim neresnim poskusom ustavne obtožbe je pravna država vredna malenkost manj.
Vsakemu normalnemu človeku je jasno, da predsednik s podelitvijo spornega odlikovanja ni kršil zakona, kaj šele ustave. Vendar pa vsaj kanček odgovornosti za nastalo situacijo nosi tudi sam: neprimerna dejanja pač sprožajo (tudi) neprimerne reakcije.
Prejšnji teden sem imela zgodovinsko priložnost: v pravdnem postopku sem zasliševala svojo nano (bila je seveda naša priča). Obe sva nalogo dobro opravili, a bolj kot to mi bo v spominu ostal ton, s katerim je odgovorila na uvodno sodničino vprašanje, kaj je (bila) po poklicu: “Gospodinja”. To je povedala ponosno in zadovoljno.
Moja nana ni bila gospodinja po sili razmer, ker bi ne bila izobražena ali ne bi dobila službe (to je bilo v tistih časih verjetno tako nemogoče). Za ta njen poklic sta se z dedijem skupaj odločila, ko je rodila prvega otroka. Ko sta otroka odrasla in bi lahko šla nazaj v službo, se je dedi ravno upokojil. Ker je bil že po naravi “komot” in ker ni imel vozniškega izpita, ji je predlagal, da njegovo penzijo pač uživata skupaj še naprej. Tako se je zgodilo in tako je bilo edino prav.
Nana ni navadna gospodinja. Spremlja politiko in šport, redno bere beletristiko in dnevno časopisje, na televiziji ne gleda neumnosti in še danes (resda precej bolj na glas kot včasih) spremlja nemške TV kanale. Odlično kuha in peče in sploh obvlada vse, kar pritiče gospodinji. Igra harmoniko za staro in mlado in ima lastne “komade”, ki so precej popularni v širšem družinskem krogu. Enkrat mesečno se udeležuje srečanj “lagerašic” in “sošolk” (to sta dve kategoriji, res pa je udeleženk vedno manj). Še vedno vozi avto in občasno vozička pravnuke. Z veseljem gre na koncert klasične glasbe ali v gledališče. Redno hodi k frizerju in na pedikuro.
Njeno življenje je utelešenje Kandučeve teze o tem, da je heteronomno delo praviloma mnogo manj osrečujoče kot avtonomno. Večino časa v svojem življenju je namenila stvarem, ki jih resnično rada počne, čeprav ne prinašajo denarja. In končni izkupiček? Njeno življenje je bistveno bolj zanimivo in bogato od življenja njenih vrstnic, v povprečju pa verjetno tudi od mojih (myself included).
Nočem reči, da je za srečo dandanes nujno (p)ostati gospodinja, a očitno je gospodinjski poklic ne izključuje nič bolj kot katerikoli drug. Živele srečne gospodinje!
