Živa Legenda

Dan ni ravno obetal (zbujena ob petih, seveda proti svoji volji), a se je čisto dobro iztekel. Danes sem dokončno spraznila svoj nekdanji kabinet na pravnem faksu, vrgla še zadnji pogled na zdaj že bivšo mizo (cimre k sreči ni bilo, sicer bi znalo biti solzno), obrnila ključ in odšla. Prve ne pozabiš nikoli, to gotovo velja tudi za službo.

Zanimivo je opazovati odziv ljudi, ko izvejo, da sem z “elitne” fakultete presedlala na “obskurno” ustanovo, katere ime v trenutku pozabijo. Že samo dejstvo, da je fakulteta locirana v Celju, je razlog za najvišjo stopnjo suspektnosti. Če me kdo resno vpraša, kakšen je “ta novi faks”, mu tudi resno odgovorim. Tistim, ki jim že na nosu piše, da se jim nadaljnji pogovor o vrtcu upira, pa se samo prijazno nasmejim in potrdim to, kar hočejo slišati: “Študentje seveda niso enako dobri kot pri vas, jasno da ne…”. Ampak o periferiji in decentralizaciji visokega šolstva kdaj drugič, je precej za povedati…

Za poslovilno nagrado sem si izbrala Zvezdo. Deževalo je, dežnika nisem imela, ljudi je bilo malo, vse je bilo usrano in mokro, a ko sem čez tržnico in Tromostovje hitela proti Wolfovi, sem si morala priznati, da Ljubljano obupno pogrešam. Ničesar konkretnega, samo ta filing, da obstaja več kot ena normalna kavarna, da ne poznam vsakega tretjega mimoidočega, da obstajajo trgovine, kjer je užitek že sam pogled v izložbo. Včasih mi je žal, da ne živim v Ljubljani.

Verjetno se zadevi Baričevič res ne morem več izogibati, tako ali tako preži name iz vseh kotov. No, torej, kaj naj sploh povem takšnega, kar še ni bilo rečeno in zapisano?

V trenutni fazi je vsaj zame edino relevantno vprašanje postavil Janez Markeš v zadnji SP: če še lahko razumemo, da so skušali pomesti pod preprogo dogajanje v zvezi s postopki vrnitve psov, pa je res “zanimivo”, zakaj je potrebno zamegljevati tisto, kar je razkrila obdukcija psov? Ali ne bi bilo najbolj elegantno vse skupaj naprtiti umrlemu človeku, ki tako ali tako ne more biti več ne rabelj in ne žrtev? Ali je res v ozadju kaj drugega, še bolj čudnega? Priznam, sem notorično skeptična do teorij zarote. A počasi bom tudi jaz začela verjeti v višje sile.

Drugič, na živce mi grejo zgražanja v stilu “ljudje so mrhovinarji, koliko imajo povedati o tem” ali “zdaj se bodo šele vsi naslajali, pa že itak imajo elitne kompleksne”. Jasno, da imamo kaj povedati in logično, da se nam stvar gnusi. Komu pri zdravi pameti pa se ne?

Tretjič, neverjetno, toda resnično: Bojan Požar je presenetil in z neverjetnim izbruhom talenta za raziskovalno in korektno novinarstvo dal lekcijo prvoligašem.

Četrtič, Katarina Kresal je razočarala na vsej črti. Tole jo zna stati vsaj kratkoročne kariere. In prav je tako, tu se pridružujem vsem tistim, ki se zgražajo!

Končno, ni res, da bulmastifi niso prvovrstna novinarska tema. Zaradi mene lahko to ostane prva in zadnja novica na vseh poročilih, v časopisih in spletnih portalih, dokler se do konca ne razjasni vsaka pika. In ne, raja ni jezna zato, ker je Baričevič dobil pse, jezni smo zato, ker nam prav nobene stvari niso povedali naravnost in takoj. Seveda imajo tudi umrli osebnostne pravice, ampak vedno samo toliko, da ne posegajo v pravice drugih. Pravica živih pa je, da izvemo, ali so psi podivjali kar tako ali pa iz razloga, ki ga je povzročil človek. Točno zato imam pravico, da me še kako briga, ali je spolno življenje Saše Baričeviča vključevalo njegove pse. Da ne bo pomote – dejstvo, da je sam povzročil njihovo divjanje, še ne pomeni, da so bili psi kaj manj nevarni. A vsaj vedeli bomo, da niso kar vsi psi tempirane bombe!

Vse se vrača, vse se plača. V to še vedno verjamem.

Prihajajoči vikend si bomo privoščili mini zimske počitnice v Kranjski Gori. To je eno izmed tistih slovenskih letovišč, ki sem jih doslej videla samo na televiziji. Najbrž tudi zaradi nekih čudnih predsodkov o soc-gorenjski arhitekturi in o tem, kako je v tistem delu Slovenije itak sama senca.

To bodo prve družinske počitnice v novi zasedbi, zato smo zastavili bolj neambiciozno. Če bo sreča, bova za kakšno urico skočila na tekaške, sicer pa bomo skušali za (alpsko) smučanje navdušiti Perčija. Moram priznati, da se zelo veselim; pričakovanje je podobno tistemu izpred mnogih let, ko smo odhajali na družinsko smuko v Avstrijo in kasneje v Italijo.

Naše smučarske počitnice so bile za tiste čase (osemdeseta) pravi luksuz – vsaj za družino s tremi otroki. Bivali smo v apartmajih v neki vasi zraven Hausa zraven Schladminga (v šoli sem jasno rekla, da gremo v Schladming, kdo pa je že slišal za Weissenbach). Tole so asociacije na moje zimske počitnice:
- 30 do 40 kajzerc (za osem ljudi) s posebno in ementalerjem za zajtrk;
- malica: kajzerca in sok, prinešeno s seboj; sčasoma, ko je standard rasel, tudi germknedel in kokakola (starši pa zanimivo pri pivu in kavah niso nikoli šparali);
- sarma, sarma in sarma – od Daretove mame;
- etolov sadni sirup;
- zvečer monopoli in remi, kasneje tarok;
- Dorfkafe in bananasplit;
- sankanje na Hochwurznu in izgubljeni Matjaž;
- strah pred kucli;
- “noge skupi, noge skupi” by tatko;
- večna dilema “a gremo na Graz ali čez Karavanke” z vsako leto istim modrovanjem.

Ja, to so bili časi, ko smo z dvema smučkama vozili monoski, germknedli pa so se zdeli višek kulinarike. Kako sem se namučila, da danes kolikor toliko držim noge narazen za pravi karving. Mislim, da te menjave stila moj oče nikoli ne bo čisto prebolel…
Kakorkoli že, smučarske počitnice so eden mojih najlepših otroških in mladostnih spominov. Res bi si želela, da bi lahko čez 30 let Perči in Gašper rekla isto. In nič ne bi imela proti, če bi naša družina “napredovala” do Dolomitov…