Živa Legenda

Prihajajoči vikend si bomo privoščili mini zimske počitnice v Kranjski Gori. To je eno izmed tistih slovenskih letovišč, ki sem jih doslej videla samo na televiziji. Najbrž tudi zaradi nekih čudnih predsodkov o soc-gorenjski arhitekturi in o tem, kako je v tistem delu Slovenije itak sama senca.

To bodo prve družinske počitnice v novi zasedbi, zato smo zastavili bolj neambiciozno. Če bo sreča, bova za kakšno urico skočila na tekaške, sicer pa bomo skušali za (alpsko) smučanje navdušiti Perčija. Moram priznati, da se zelo veselim; pričakovanje je podobno tistemu izpred mnogih let, ko smo odhajali na družinsko smuko v Avstrijo in kasneje v Italijo.

Naše smučarske počitnice so bile za tiste čase (osemdeseta) pravi luksuz - vsaj za družino s tremi otroki. Bivali smo v apartmajih v neki vasi zraven Hausa zraven Schladminga (v šoli sem jasno rekla, da gremo v Schladming, kdo pa je že slišal za Weissenbach). Tole so asociacije na moje zimske počitnice:
- 30 do 40 kajzerc (za osem ljudi) s posebno in ementalerjem za zajtrk;
- malica: kajzerca in sok, prinešeno s seboj; sčasoma, ko je standard rasel, tudi germknedel in kokakola (starši pa zanimivo pri pivu in kavah niso nikoli šparali);
- sarma, sarma in sarma - od Daretove mame;
- etolov sadni sirup;
- zvečer monopoli in remi, kasneje tarok;
- Dorfkafe in bananasplit;
- sankanje na Hochwurznu in izgubljeni Matjaž;
- strah pred kucli;
- “noge skupi, noge skupi” by tatko;
- večna dilema “a gremo na Graz ali čez Karavanke” z vsako leto istim modrovanjem.

Ja, to so bili časi, ko smo z dvema smučkama vozili monoski, germknedli pa so se zdeli višek kulinarike. Kako sem se namučila, da danes kolikor toliko držim noge narazen za pravi karving. Mislim, da te menjave stila moj oče nikoli ne bo čisto prebolel…
Kakorkoli že, smučarske počitnice so eden mojih najlepših otroških in mladostnih spominov. Res bi si želela, da bi lahko čez 30 let Perči in Gašper rekla isto. In nič ne bi imela proti, če bi naša družina “napredovala” do Dolomitov…