Živa Legenda

Mogoče koga zanima, kako je biti mama tretjič – v relativno kratkem času.
Kratek odgovor je – fino. Vsakič je laže, vključno s porodom, okrevanjem in nočnim vstajanjem. Ne da je slednjega kaj manj (mislim, da ga je celo več kot pri prvih dveh), razlika je v tem, da mi zdaj ni nič težko, da se sploh ne sekiram in da kljub temu čez dan normalno funkcioniram. Vem, da bo pač minilo in da je itak zadnjič. Škoda res, da je konec reprodukcije ravno takrat, ko osvojiš know how.

Bolj zakomplicirana je pa seveda logistika in organizacija cele družine, zlasti ko prideta Perči in Gašper (po domače Pepe in Gaga) iz vrtca. Ne verjemite tistim, ki pravijo, da med dvema in tremi otroki ni nobene razlike – pa še kakšna je! Pri dveh si otroka pač razdeliš, pri treh se ne da več. Res je pri nas razlika med Gašperjem in Rokcem tako majhna (leto in pol), da imamo skoraj dva dojenčka, kar pomeni tudi trmo in druge radosti obdobja 1-2 leti (meni se zdi to obdobje najbolj naporno za starše). Največji žur je zvečer, ko jih je treba pošibat spat in kadar se kam odpravimo – pri čemer nas velike selitve (morje) še čakajo. Najbolj se trenutno obremenjujem z vprašanjem, kako bom vse tri transportirala sama do vrtca. Gašperjevi občasni izpadi namreč zahtevajo prevozno sredstvo, kjer je po možnosti privezan, zato smo nabavili marelo za dvojčke (da bo lahko Rokec na eni strani ležal, Gašper pa na drugi sedel). Ker pa stanujemo v drugem nadstropju najstarejše stolpnice v Celju in je naše dvigalo še iz leta 1959 (dimenzije meter krat pol metra), vozička vanj niti slučajno ne bom spravila. Kako bom vse skupaj spravila do pritličja, je zaenkrat še misterij.

Razveseljuje pa me dejstvo, da bomo čez kakšni dobri dve leti že na zeleni veji, kar se tiče plenic, spanja in malo bolj avanturističnih podvigov. Pa zavest, da moje telo spet pripada meni in volja, da ga čim prej spravim v staro formo. Skratka, fino je biti trikrat mama; enako fino je pa tudi vedeti (ali vsaj domnevati), da sem s trebuhi dokončno opravila.