Apr 26th, 2011
Po levi naprej
Odgovor na vprašanje, ali ste levi ali desni, je v Sloveniji relativno preprost; če je bila babica partizanka in/ali taboriščnica, je bolj malo možnosti, da volite desnico. Če so se vaši predniki bali komunistov in se od druge svetovne vojne distancirali ali jo celo končali na napačni strani, ne marate levice. Tako enostavno je to.
Moja nana je bila zaprta v Ravensbrucku, dedi je za las ušel smrti v Dachau-u. Vrnil se je gluh na eno uho in nikoli ni hotel govoriti, kaj so tam z njim počeli, komunistov pa se je po Dachavskih procesih bal ko hudič križa. Tudi po drugi strani ima družina enak pedigre: babi in dedi nista manjkala na nobeni borčevski proslavi, če se ne motim, ima tatko celo partijsko knjižico. Skratka, po mojih žilah teče rdeča kri.
Moj odnos do partizanstva je vseeno sodoben – hočem reči, ne pretirano iracionalen. Ne mislim, da so bili vsi partizani frajerji; vem, da je bilo med njimi veliko takšnih, ki bi mi šli na živce iz istega razloga, kot mi gre zdaj Grims. Tudi ne verjamem, da bi se (danes) šla osebno boriti za domovino. A to ne pomeni, da ne znam ceniti partizanstva kot gibanja in ideje, za katero so se (vsaj na začetku) borili. Kakor koli obračamo, iti in biti proti Nemcem in Italijanom je bila leta 1941 pač edina prava pozicija in na to sem kot Slovenka ponosna.
Doma smo vedno veliko peli – slovenske narodne in partizanske. Še danes imam rada vse vrste pesmaric in jezi me, če se ne morem spomniti besedila ali pravega zaporedja kitic. Ne vem, kdaj sem začela peti Perčiju partizanske pesmi, ampak lani na Pagu jih je že obvladal – to vem zato, ker je njegova izvedba Kdo pa so ti mladi fantje (no, treba je priznati, da je melodija bolj svobodna, fant na žalost nima ravno perfektnega posluha) nekega starega domačina skoraj spravila v solze. Všeč mi je, ko med sestavljanjem legic poje Počiva jezero v tihoti ali Hej, tovariši. In ko me je spraševal o partizanih, mu nisem nič težila s komunisti in povojnimi poboji. Za to bo še čas. Zaenkrat se mi zdi čisto v redu, da so partizani v isti ligi kot vitezi, pirati in nindže.
Jutri torej praznujemo.
Ni tako enostavno in preprosto.
Partizanstvo je bilo vseslovensko gibanje in ni bilo ideološko vezano na levico. Dokler si ga ni prisvojila Komunistična partija in si z Dolomitsko izjavo zagotovila obsolutno oblast, ki jo je po vojni implementirala s krvavim totalitarizmom, v katerem pod rušo ali na golem otoku niso pristali le politični/ideološki nasprotniki, ampak še dovčerajšnji zavezniki.
Danes si “levica” (ki dejansko nima veze z evropskim pojmom levice) partizanstvo prisvaja, ker je ta ideologija njen najmočnejši povezovalni faktor in najboljša vaba za pridobivanje ljudske podpore. Obujanje lažne delitve na partizane in domobrance je tako zgolj v ideološkem interesu “levice” in je zato na “programu” ob vsaki primerni priložnosti.
Plastičen prikaz: moja stara očeta sta bila oba partizana in zavedna Slovenca, sta izvirala iz katoliške tradicije in nista imela nobene veze s komunisti in nihovo “levico”, edino to, da sta se jih iz nikoli izpovedanih razlogov zelo bala, toliko, da do smrti v devetdesetih niti z najbližjimi nista želela govoriti o “časih svobode, bratstva in enakosti”.
Se kar strinjam z Rokom. Ti je dobro razložil – partizanstvo. Proti Nemcem se niso borili le komunisti – ampak Slovenci, ki niso pristajali na potujčevanje – komunisti so šele potem “partizanstvo posvojili”. Današnja tako imenovana levica pa je od pravega partizanstva tako oddaljena, kot luna od zemlje. Še vedno pa rohnijo in se trkajo po prsih…vse ostalo je stvar zgodovine. Seveda pa tega, da je med NOB trajala tudi komunistična revolucija še pred dobrim desetletjem ni bilo “zdravo niti polglasno razmišljati, kaj šele govoriti”, M.
Ne enačim partizanstva in komunizma, upam, da je to jasno. In seveda sem poenostavljala, kajti tale kratek zapis nikakor ni bil namenjen poglobljeni analizi vojnega in povojnega obdobja. Hotela sem samo reči, da so v svojem temelju stvari vseeno enostavne (čeprav so kasneje postale zelo komplicirane)- partizani so se v štartu borili za (edino) pravo stvar in tega ne smemo pozabiti.
Všeč so mi pesmi upora, kateregakoli naroda. Včasih si lahko upornika celo uvrstil na levo, ampak pri današnji levici…Tudi DUPO bi preimenovala, postati bi moral samo DU, kajti upirati se je potrebno zatiranjem vseh vrst in oblik. Ni le okupator tisti, ki nam je (bil) nevaren, so veliko bližje in med nami, ki se jim je potrebno upreti. Zato – mladi fantje in dekleta, brez pušk, a z veliko razuma, poguma in znanja bo šlo, po levi naprej! Saj se v Evropi ja še vedno prehiteva po levi!