Živa Legenda

Perči je eden tistih otrok, ki nikoli ne bodo šli z veseljem v vrtec. Vsako odide jutro s solzicami in me prosi, da bi ostal doma. Vrača se vesel in vem, da se ima v vrtcu, ko je enkrat tam, čisto fino. A od doma gre kljub temu težko. Vsake malo daljše počitnice to še potencirajo.

Na račun svojega “teženja” si je priboril sredin dopust: ob sredah mu ni treba na šiht in ga ponavadi razvajajo babice. Njegov odpor do vrtca ni povezan s prijatelji ali vzgojiteljicami (učiteljicami, kot jim pravi on) – ima jih prav rad. Gre bolj za komplikatorski značaj (to ima seveda po tatatu) in individualistično naravo, zaradi katere ima rad svoj mir. Po eni strani ga razumem in mi je prav žal, ko ga moram vsako jutro terati (in se kregati), po drugi pa vem, da je ravno zanj toliko bolj pomembno, da hodi v vrtec in se navadi na druge otroke in druga pravila.

Ko zjutraj vstopi v svojo igralnico (z obveznim “mama, obriši mi solzice”), brez pozdrava in pogleda odide naravnost do stolčka pod oknom, ki gleda na dvorišče med vrtcem in Kajuhovo gimnazijo. Prav zanj ga vsako jutro posebej nastavijo vzgojiteljice; če pozabijo, mu hitro pomaga kak prijateljček. Potem spleza gor in čaka, da mu pridem pomahat. Brez tega rituala se ne smemo ločiti. Včasih joče še na oknu; če imamo dober dan, se celo nasmeji (takšnih je bolj malo). Poleg mahanja je obvezen še znak: dva prsta zame, enega plus štiri za dedata, dva plus ena za tatata (odvisno od tega, kdo ga pripelje). Včasih se mu na oknu pridruži vzgojiteljica ali kak prijatelj in mi skupaj mahajo in pošiljajo poljubčke.

Danes zvečer ga je že začelo skrbeti. Med večerjo je tako predlagal: “Mama, jaz bi naredil zamenjavo za sredo. Namesto v sredo bi od zdaj naprej imel dopust ob torkih”

Jutri me tako nedvomno čaka težka borba. Če ne bo uspel manever z zamenjavo počitniških dni, je namreč že napovedal, da bo odhod v vrtec enostavno prespal.