Super je, ker ne bo delal samo v Maximu (kamor ne greš vsak dan, če nisi ravno ministrica), ampak bo roko držal tudi nad prenovljeno Romanso (nisem bila še od študentskih časov, se pravi več kot deset let, a se baje ni kaj veliko spremenilo) in Maxijevo slaščičarno. Komaj čakam, da ju odprejo, pa pridem preizkusit. In tudi večerjo ali kosilo v Maximu si bom privoščila ob pravi priložnosti. Potem me čaka še Mak, rada bi spet obiskala Hišo Franko in JB-ja. Skratka, destinacij ne bo zmanjkalo, ob trenutnem tempu se bojim le, da bo trajalo leta, da jih obdelam.
Aja, in še to: Andrej Kuhar načrtuje tudi kuharske tečaje. Se vidimo?

Na račun svojega “teženja” si je priboril sredin dopust: ob sredah mu ni treba na šiht in ga ponavadi razvajajo babice. Njegov odpor do vrtca ni povezan s prijatelji ali vzgojiteljicami (učiteljicami, kot jim pravi on) – ima jih prav rad. Gre bolj za komplikatorski značaj (to ima seveda po tatatu) in individualistično naravo, zaradi katere ima rad svoj mir. Po eni strani ga razumem in mi je prav žal, ko ga moram vsako jutro terati (in se kregati), po drugi pa vem, da je ravno zanj toliko bolj pomembno, da hodi v vrtec in se navadi na druge otroke in druga pravila.

Ko zjutraj vstopi v svojo igralnico (z obveznim “mama, obriši mi solzice”), brez pozdrava in pogleda odide naravnost do stolčka pod oknom, ki gleda na dvorišče med vrtcem in Kajuhovo gimnazijo. Prav zanj ga vsako jutro posebej nastavijo vzgojiteljice; če pozabijo, mu hitro pomaga kak prijateljček. Potem spleza gor in čaka, da mu pridem pomahat. Brez tega rituala se ne smemo ločiti. Včasih joče še na oknu; če imamo dober dan, se celo nasmeji (takšnih je bolj malo). Poleg mahanja je obvezen še znak: dva prsta zame, enega plus štiri za dedata, dva plus ena za tatata (odvisno od tega, kdo ga pripelje). Včasih se mu na oknu pridruži vzgojiteljica ali kak prijatelj in mi skupaj mahajo in pošiljajo poljubčke.

Danes zvečer ga je že začelo skrbeti. Med večerjo je tako predlagal: “Mama, jaz bi naredil zamenjavo za sredo. Namesto v sredo bi od zdaj naprej imel dopust ob torkih”

Jutri me tako nedvomno čaka težka borba. Če ne bo uspel manever z zamenjavo počitniških dni, je namreč že napovedal, da bo odhod v vrtec enostavno prespal.

Moja nana je bila zaprta v Ravensbrucku, dedi je za las ušel smrti v Dachau-u. Vrnil se je gluh na eno uho in nikoli ni hotel govoriti, kaj so tam z njim počeli, komunistov pa se je po Dachavskih procesih bal ko hudič križa. Tudi po drugi strani ima družina enak pedigre: babi in dedi nista manjkala na nobeni borčevski proslavi, če se ne motim, ima tatko celo partijsko knjižico. Skratka, po mojih žilah teče rdeča kri.

Moj odnos do partizanstva je vseeno sodoben – hočem reči, ne pretirano iracionalen. Ne mislim, da so bili vsi partizani frajerji; vem, da je bilo med njimi veliko takšnih, ki bi mi šli na živce iz istega razloga, kot mi gre zdaj Grims. Tudi ne verjamem, da bi se (danes) šla osebno boriti za domovino. A to ne pomeni, da ne znam ceniti partizanstva kot gibanja in ideje, za katero so se (vsaj na začetku) borili. Kakor koli obračamo, iti in biti proti Nemcem in Italijanom je bila leta 1941 pač edina prava pozicija in na to sem kot Slovenka ponosna.

Doma smo vedno veliko peli – slovenske narodne in partizanske. Še danes imam rada vse vrste pesmaric in jezi me, če se ne morem spomniti besedila ali pravega zaporedja kitic. Ne vem, kdaj sem začela peti Perčiju partizanske pesmi, ampak lani na Pagu jih je že obvladal – to vem zato, ker je njegova izvedba Kdo pa so ti mladi fantje (no, treba je priznati, da je melodija bolj svobodna, fant na žalost nima ravno perfektnega posluha) nekega starega domačina skoraj spravila v solze. Všeč mi je, ko med sestavljanjem legic poje Počiva jezero v tihoti ali Hej, tovariši. In ko me je spraševal o partizanih, mu nisem nič težila s komunisti in povojnimi poboji. Za to bo še čas. Zaenkrat se mi zdi čisto v redu, da so partizani v isti ligi kot vitezi, pirati in nindže.

Jutri torej praznujemo.

Bolj zakomplicirana je pa seveda logistika in organizacija cele družine, zlasti ko prideta Perči in Gašper (po domače Pepe in Gaga) iz vrtca. Ne verjemite tistim, ki pravijo, da med dvema in tremi otroki ni nobene razlike – pa še kakšna je! Pri dveh si otroka pač razdeliš, pri treh se ne da več. Res je pri nas razlika med Gašperjem in Rokcem tako majhna (leto in pol), da imamo skoraj dva dojenčka, kar pomeni tudi trmo in druge radosti obdobja 1-2 leti (meni se zdi to obdobje najbolj naporno za starše). Največji žur je zvečer, ko jih je treba pošibat spat in kadar se kam odpravimo – pri čemer nas velike selitve (morje) še čakajo. Najbolj se trenutno obremenjujem z vprašanjem, kako bom vse tri transportirala sama do vrtca. Gašperjevi občasni izpadi namreč zahtevajo prevozno sredstvo, kjer je po možnosti privezan, zato smo nabavili marelo za dvojčke (da bo lahko Rokec na eni strani ležal, Gašper pa na drugi sedel). Ker pa stanujemo v drugem nadstropju najstarejše stolpnice v Celju in je naše dvigalo še iz leta 1959 (dimenzije meter krat pol metra), vozička vanj niti slučajno ne bom spravila. Kako bom vse skupaj spravila do pritličja, je zaenkrat še misterij.

Razveseljuje pa me dejstvo, da bomo čez kakšni dobri dve leti že na zeleni veji, kar se tiče plenic, spanja in malo bolj avanturističnih podvigov. Pa zavest, da moje telo spet pripada meni in volja, da ga čim prej spravim v staro formo. Skratka, fino je biti trikrat mama; enako fino je pa tudi vedeti (ali vsaj domnevati), da sem s trebuhi dokončno opravila.