Živa Legenda

Včeraj sem brala intervju z gospo srednjih let, ki se ukvarja s socialnim delom. Na vprašanje, ali je feministka, je odgovorila: “Ne, kje pa!”. Ta poz(icij)a je danes pogosta, zlasti pri ženskah. Mene pa vsakič znova malo razjezi.

Kje je razlog, da se veliko žensk, ki očitno živijo povsem feministično življenje, na deklarativnem nivoju noče ali ne zna identificirati z nami? Zame osebno je feminizem nekaj tako samoumevnega kot svoboda izražanja; sploh ne razmišljam, ali sem feministka – vsak dan mojega življenja priča o tem, da sem. Če pogledam okrog sebe, so feministi pravzaprav tudi moji prijatelji in znanci. Tako kot ženske hodijo v službo, ko prestopijo domači prag, pa vzamejo v naročje otroke in se igrajo z legicami. In če se zvečer zmenimo za drink, se punce ne oblečemo v pižamo, ampak si organiziramo varstvo in se gremo našminkat.

A res danes še kdo misli, da si ženske zaslužimo kaj manj od moških?

Tole pesmico Nika Grafenauerja sem vedno recitirala na šolskih proslavah ob dnevu žena. Še zmeraj mi je všeč. Zdaj jo zna že Perči na pamet. Tista zbirka N. G. Nebotičniki, sedite, je sploh genialna.

MAMA

Mama je od vseh ljudi
najboljša na svetu,
ker se mi rada smeji
in ker je par očetu.

Z mamo se oče poljublja,
z njo hodi spat in z njo vstaja
in kar naprej ji obljublja
vse od kraja.

Z njo se fotografira,
objet preko rame,
in z njo se prepira,
kadar se vleče zame.

Mama očetu bere misli
in vse njegove želje ugane.
Pomaga mu, kadar so dnevi kisli,
ali če z levo nogo vstane.

Mama ne more biti sama,
ali imeti za par kakšnega strica.
Saj vsi vemo, da je mama
boljša očetova polovica.

Le kako bi bilo očetu
brez mame,
ko bi ga le pol hodilo po svetu
in nič ostalo zame?

Drugo, bolj resn(ičn)o, je pa seveda napisala ženska roka:

Neža Maurer
SIZIFOVO DELO

Otroci me ob jutrih
razbijejo kot lupino,
použijejo kot zajtrk,
ostanke raznesejo
po kotih in dvorišču
kot svoje igrače.

Potem me ves dan
do večera ni.
Ob mraku se zmedena pobiram in zbiram,
lepim in celim -
da me zjutraj spet lahko razbijejo.

Vrhovno sodišče RS je sprejelo zelo pomembno odločitev, s katero je pritrdilo prvostopenjski sodnici, ki je v Sloveniji priznala ameriško sodno odločbo o posvojitvi otroka s strani istospolnih partnerjev. Zavrnilo je pomisleke Državnega tožilstva, ki je menilo, da je takšna rešitev v nasprotju s slovenskim javnim redom, saj tovrstne posvojitve otrok veljavno pravo zaenkrat še ne pozna. De facto to pomeni, da se bodo tuje posvojitve otrok istospolnih partnerjev morale priznati tudi v Sloveniji (če bodo starši za to seveda zaprosili), homoseksualci in lezbijke pa se bodo kot starši lahko vpisali v matično knjigo.

Verjetno je bolj ali manj naključje, da je do tega pomembnega judikata prišlo ravno v času, ko se bliža trenutek sprejema novega družinskega zakonika. Odločitev najvišjega sodišča v naši državi je izjemno pomembna, drznila pa bi si dodati, da tudi pogumna, modra in moderna. Sama po sebi sicer ne pomeni, da moramo dovoliti posvojitve otrok s strani istopolnih partnerjev tudi v Sloveniji, vendar pa nedvomno kaže na naklonjen odnos sodne veje oblasti do ureditve tega problema. Po vsej verjetnosti se bodo po analogiji v prihodnje morale priznati tudi sodne odločbe tujih sodišč, s katerimi je otrok po razvezi istospolne zakonske zveze dodeljen v skupno varstvo partnerjema.

Novica je res pravi balzam, še posebej po nekaterih odločitvah v zadnjem času, ki sodstvu res niso bile v čast. Bravo okrožna sodnica, bravo vrhovni sodniki in sodnice!

Dan ni ravno obetal (zbujena ob petih, seveda proti svoji volji), a se je čisto dobro iztekel. Danes sem dokončno spraznila svoj nekdanji kabinet na pravnem faksu, vrgla še zadnji pogled na zdaj že bivšo mizo (cimre k sreči ni bilo, sicer bi znalo biti solzno), obrnila ključ in odšla. Prve ne pozabiš nikoli, to gotovo velja tudi za službo.

Zanimivo je opazovati odziv ljudi, ko izvejo, da sem z “elitne” fakultete presedlala na “obskurno” ustanovo, katere ime v trenutku pozabijo. Že samo dejstvo, da je fakulteta locirana v Celju, je razlog za najvišjo stopnjo suspektnosti. Če me kdo resno vpraša, kakšen je “ta novi faks”, mu tudi resno odgovorim. Tistim, ki jim že na nosu piše, da se jim nadaljnji pogovor o vrtcu upira, pa se samo prijazno nasmejim in potrdim to, kar hočejo slišati: “Študentje seveda niso enako dobri kot pri vas, jasno da ne…”. Ampak o periferiji in decentralizaciji visokega šolstva kdaj drugič, je precej za povedati…

Za poslovilno nagrado sem si izbrala Zvezdo. Deževalo je, dežnika nisem imela, ljudi je bilo malo, vse je bilo usrano in mokro, a ko sem čez tržnico in Tromostovje hitela proti Wolfovi, sem si morala priznati, da Ljubljano obupno pogrešam. Ničesar konkretnega, samo ta filing, da obstaja več kot ena normalna kavarna, da ne poznam vsakega tretjega mimoidočega, da obstajajo trgovine, kjer je užitek že sam pogled v izložbo. Včasih mi je žal, da ne živim v Ljubljani.

Verjetno se zadevi Baričevič res ne morem več izogibati, tako ali tako preži name iz vseh kotov. No, torej, kaj naj sploh povem takšnega, kar še ni bilo rečeno in zapisano?

V trenutni fazi je vsaj zame edino relevantno vprašanje postavil Janez Markeš v zadnji SP: če še lahko razumemo, da so skušali pomesti pod preprogo dogajanje v zvezi s postopki vrnitve psov, pa je res “zanimivo”, zakaj je potrebno zamegljevati tisto, kar je razkrila obdukcija psov? Ali ne bi bilo najbolj elegantno vse skupaj naprtiti umrlemu človeku, ki tako ali tako ne more biti več ne rabelj in ne žrtev? Ali je res v ozadju kaj drugega, še bolj čudnega? Priznam, sem notorično skeptična do teorij zarote. A počasi bom tudi jaz začela verjeti v višje sile.

Drugič, na živce mi grejo zgražanja v stilu “ljudje so mrhovinarji, koliko imajo povedati o tem” ali “zdaj se bodo šele vsi naslajali, pa že itak imajo elitne kompleksne”. Jasno, da imamo kaj povedati in logično, da se nam stvar gnusi. Komu pri zdravi pameti pa se ne?

Tretjič, neverjetno, toda resnično: Bojan Požar je presenetil in z neverjetnim izbruhom talenta za raziskovalno in korektno novinarstvo dal lekcijo prvoligašem.

Četrtič, Katarina Kresal je razočarala na vsej črti. Tole jo zna stati vsaj kratkoročne kariere. In prav je tako, tu se pridružujem vsem tistim, ki se zgražajo!

Končno, ni res, da bulmastifi niso prvovrstna novinarska tema. Zaradi mene lahko to ostane prva in zadnja novica na vseh poročilih, v časopisih in spletnih portalih, dokler se do konca ne razjasni vsaka pika. In ne, raja ni jezna zato, ker je Baričevič dobil pse, jezni smo zato, ker nam prav nobene stvari niso povedali naravnost in takoj. Seveda imajo tudi umrli osebnostne pravice, ampak vedno samo toliko, da ne posegajo v pravice drugih. Pravica živih pa je, da izvemo, ali so psi podivjali kar tako ali pa iz razloga, ki ga je povzročil človek. Točno zato imam pravico, da me še kako briga, ali je spolno življenje Saše Baričeviča vključevalo njegove pse. Da ne bo pomote – dejstvo, da je sam povzročil njihovo divjanje, še ne pomeni, da so bili psi kaj manj nevarni. A vsaj vedeli bomo, da niso kar vsi psi tempirane bombe!

Vse se vrača, vse se plača. V to še vedno verjamem.

Prihajajoči vikend si bomo privoščili mini zimske počitnice v Kranjski Gori. To je eno izmed tistih slovenskih letovišč, ki sem jih doslej videla samo na televiziji. Najbrž tudi zaradi nekih čudnih predsodkov o soc-gorenjski arhitekturi in o tem, kako je v tistem delu Slovenije itak sama senca.

To bodo prve družinske počitnice v novi zasedbi, zato smo zastavili bolj neambiciozno. Če bo sreča, bova za kakšno urico skočila na tekaške, sicer pa bomo skušali za (alpsko) smučanje navdušiti Perčija. Moram priznati, da se zelo veselim; pričakovanje je podobno tistemu izpred mnogih let, ko smo odhajali na družinsko smuko v Avstrijo in kasneje v Italijo.

Naše smučarske počitnice so bile za tiste čase (osemdeseta) pravi luksuz – vsaj za družino s tremi otroki. Bivali smo v apartmajih v neki vasi zraven Hausa zraven Schladminga (v šoli sem jasno rekla, da gremo v Schladming, kdo pa je že slišal za Weissenbach). Tole so asociacije na moje zimske počitnice:
- 30 do 40 kajzerc (za osem ljudi) s posebno in ementalerjem za zajtrk;
- malica: kajzerca in sok, prinešeno s seboj; sčasoma, ko je standard rasel, tudi germknedel in kokakola (starši pa zanimivo pri pivu in kavah niso nikoli šparali);
- sarma, sarma in sarma – od Daretove mame;
- etolov sadni sirup;
- zvečer monopoli in remi, kasneje tarok;
- Dorfkafe in bananasplit;
- sankanje na Hochwurznu in izgubljeni Matjaž;
- strah pred kucli;
- “noge skupi, noge skupi” by tatko;
- večna dilema “a gremo na Graz ali čez Karavanke” z vsako leto istim modrovanjem.

Ja, to so bili časi, ko smo z dvema smučkama vozili monoski, germknedli pa so se zdeli višek kulinarike. Kako sem se namučila, da danes kolikor toliko držim noge narazen za pravi karving. Mislim, da te menjave stila moj oče nikoli ne bo čisto prebolel…
Kakorkoli že, smučarske počitnice so eden mojih najlepših otroških in mladostnih spominov. Res bi si želela, da bi lahko čez 30 let Perči in Gašper rekla isto. In nič ne bi imela proti, če bi naša družina “napredovala” do Dolomitov…

… teden smučarskih počitnic v Dolomitih. Na primer v Colfoscu. V standardni zasedbi. S kosilom v Luigiju Gorzi.
… mišice na nogah.
… pomlad.

Računam, da se bosta zadnji dve točki kmalu realizirali. Prva pa, ja no, ta bo morala pa še malo počakati.

vir

Ustavna obtožba predsednika države zaradi odlikovanja Tomaža Ertla ni le otročja, ampak kaže tudi na nizko raven pravne kulture vlagateljev. Pravo ni igračka. Toliko bolj to velja za impeachment, ki ni “kar neki”, ampak eden najresnejših in najzahtevnejših postopkov v našem sistemu. Z vsakim neresnim poskusom ustavne obtožbe je pravna država vredna malenkost manj.

Vsakemu normalnemu človeku je jasno, da predsednik s podelitvijo spornega odlikovanja ni kršil zakona, kaj šele ustave. Vendar pa vsaj kanček odgovornosti za nastalo situacijo nosi tudi sam: neprimerna dejanja pač sprožajo (tudi) neprimerne reakcije.

Prejšnji teden sem imela zgodovinsko priložnost: v pravdnem postopku sem zasliševala svojo nano (bila je seveda naša priča). Obe sva nalogo dobro opravili, a bolj kot to mi bo v spominu ostal ton, s katerim je odgovorila na uvodno sodničino vprašanje, kaj je (bila) po poklicu: “Gospodinja”. To je povedala ponosno in zadovoljno.

Moja nana ni bila gospodinja po sili razmer, ker bi ne bila izobražena ali ne bi dobila službe (to je bilo v tistih časih verjetno tako nemogoče). Za ta njen poklic sta se z dedijem skupaj odločila, ko je rodila prvega otroka. Ko sta otroka odrasla in bi lahko šla nazaj v službo, se je dedi ravno upokojil. Ker je bil že po naravi “komot” in ker ni imel vozniškega izpita, ji je predlagal, da njegovo penzijo pač uživata skupaj še naprej. Tako se je zgodilo in tako je bilo edino prav.

Nana ni navadna gospodinja. Spremlja politiko in šport, redno bere beletristiko in dnevno časopisje, na televiziji ne gleda neumnosti in še danes (resda precej bolj na glas kot včasih) spremlja nemške TV kanale. Odlično kuha in peče in sploh obvlada vse, kar pritiče gospodinji. Igra harmoniko za staro in mlado in ima lastne “komade”, ki so precej popularni v širšem družinskem krogu. Enkrat mesečno se udeležuje srečanj “lagerašic” in “sošolk” (to sta dve kategoriji, res pa je udeleženk vedno manj). Še vedno vozi avto in občasno vozička pravnuke. Z veseljem gre na koncert klasične glasbe ali v gledališče. Redno hodi k frizerju in na pedikuro.

Njeno življenje je utelešenje Kandučeve teze o tem, da je heteronomno delo praviloma mnogo manj osrečujoče kot avtonomno. Večino časa v svojem življenju je namenila stvarem, ki jih resnično rada počne, čeprav ne prinašajo denarja. In končni izkupiček? Njeno življenje je bistveno bolj zanimivo in bogato od življenja njenih vrstnic, v povprečju pa verjetno tudi od mojih (myself included).

Nočem reči, da je za srečo dandanes nujno (p)ostati gospodinja, a očitno je gospodinjski poklic ne izključuje nič bolj kot katerikoli drug. Živele srečne gospodinje!

Avstralski lijakar naj bi bil najsmrtonosnejši pajek na svetu. Perči je trenutno njegov veliki oboževalec. Ne mine večer brez zgodbice o lijakarju, taranteli ali črni vdovi. Obvezna sestavina vsake zgodbe je dramatični preobrat, v katerem se sprva nevarni in napadalni pajek spremeni v prijaznega prijatelja in zaveznika. Komaj že čaka, da gremo spet na Pag, ker si obeta, da bo srečal črno vdovo ali vsaj tarantelo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je njegova najljubša majica tista z motivom spidermana.

V petek je (vnovič) obiskal mariborski akvarij in terarij. Cel vikend je nato pripovedoval o mureni, krokodilu, taranteli in pitonu. Zvečer, ko sva se spravljala spat, pa mi je čisto resno rekel: “Mami, skorpijona pa niso imeli. Zalostno, zares zalostno”.

Moram priznati, da je tudi meni všeč ta mariborska institucija. Na vhodu je prijazna gospa, ki nam vedno odpre zapornico, da lahko parkiramo in me nato vpraša, če sem še študentka, ker imajo popust na karte. Vsa oprema je še iz starih časov, ampak notri je tako prijetno toplo in mirno – kot v kakšnem drugem svetu. Drugih obiskovalcev skoraj ni (ali pa imamo mi takšno srečo). Ko se še zadnjič poslovimo od murene, gremo čez park mimo prve gimnazije v mesto na sok. Dobri so, ti mini izleti.