Živa Legenda

Včeraj sem šla laufat, drugič po porodu. Ker je standardna pot ob Savinji navzgor zvečer v temi (ni javne razsvetljave), sem iz varnostnih razlogov raje tekla proti mestu. Ni ravno kilometrina, da bi se hvalila, ampak za začetek bo.

Sploh pa mi je zvečer ta štreka ljubša, ker lahko opazujem razsvetljena stanovanja. Moram priznati, da to počnem izredno rada in kadar imam le priložnost. Ko sem bila pred leti malo dlje na Nizozemskem, sem bila v devetih nebesih. Severnjaki sploh gojijo ljubezen do velikih oken brez zaves in rolet. Ker so njihova stanovanja v povprečju tudi lepo opremljena, zlasti pa dobro osvetljena, so večerna pohajanja tam pravi užitek.

Tudi pri nas se situacija občutno izboljšuje. Na poti ob Savinji je kar nekaj prenovljenih hiš (na primer tale “čebelnjak“). Njihovi prebivalci so v glavnem družine z majhnimi otroki, ki jih nič ne moti, če jih sprehajalci opazujemo med gledanjem tv-ja v dnevni sobi. V teh modernih hišah in stanovanjih prevladuje ambientalna svetloba, stoječe luči, luči za branje, reflektorji za slike. Svetloba je topla, bela ali rumenkasta, poudarja tiste detajle, ki so vredni pozornosti in vzbuja prijeten občutek, da je bivanje v teh prostorih užitek.

Nasploh sem mnenja, da je prava svetloba v stanovanju ključna. Še tako lepa oprema sploh ne pride do izraza, če jo pokvarimo s kakšnimi socialističnimi stropnimi lustri ali plafonjerami, po možnosti z zelenkasto, rdečkasto ali oranžno svetlobo. V svojem stanovanju sicer ne bi imela zelo “tehničnih” luči, takšnih minimalističnih, pri katerih je dizajn zreduciran do skrajnosti in ostane samo kakšna žica in skrita žarnica, niti skulptur, kot je tale konjiček, jih pa po dizajnerski plati vseeno občudujem.

vir
Ko bom velika in bom imela svojo hiško, bo na častnem mestu tale lolitka, tudi zato, ker je slovenska!

vir

- Mama, a popolden pa ne glemo u vltec?
- Ne, Peter, popoldne ne gremo vrtec.
- Mama, a popolden pa ne glemo u vltec?
- Ne, saj veš, da popoldne vrtec ne dela.
- Mama, a popolden pa ne glemo u vltec?
- Ne, Peter, saj veš, da ne. Zakaj me kar naprej isto sprašuješ?
- Kaj si lekla, mama?

Tale dialog je na sporedu vsaj enkrat na dan.

Do nove gripe nisem ravnodušna iz istega razloga kot večina staršev majhnih otrok. Pač ni fino, če so bolni, če gre za tole novo zadevščino, pa še toliko manj. To še bolj velja, če imaš doma dvomesečnega dojenčka.

Zdaj je že jasno, da je prišla tudi v naš vrtec. To ni razlog za paniko, je pa razlog za ponoven razmislek, kaj (če sploh) naj storimo. Naj Perčija cepimo? Naj ga imam doma, dokler ne gre najhujši val mimo? Naj normalno hodi v vrtec in bo, kar bo?
V naši družini smo se v glavnem vsi odrasli cepili. Glede Petra sprva sploh nisem imela pomislekov, zdelo se mi je samoumevno, da bo cepljen. Histerija, ki jo veliko ljudi zganja okrog domnevnih katastrofalnih posledic cepiva, se mi zdi neumestna. Ali ni normalno, da zaupamo državnim institucijam, ki cepljenje priporočajo, zlasti pa strokovni presoji tistih (redkih!), ki se na to spoznajo?

V ponedeljek, ko sva se z mamo šli cepit, pa se je zgodilo naslednje:
- sestra v ZD (tista, ki zapikne iglo v ramo) je močno odsvetovala cepljenje otroka, ker naj bi cepivo vsebovalo živo srebro, to pa naj bi pri nekaterih povzročalo nevrološke motnje?! Na moje izrecno vprašanje, če se je sama cepila, je priznala, da ne;
- prijateljica mi je povedala, da ji je naša pediatrinja med vrsticami cepljenje otrok “zaenkrat” odsvetovala;
- zvedela sem (in to ni rekla kazala), da oseba, ki na nacionalni ravni sodi v krog strokovnjakov, ki uradno priporočajo cepljenje vseh otrok, starejših od 6 mesecev, svojih otrok (ki seveda padejo v to kategorijo) ni dala cepiti.

Posebej to zadnje je mojo do tedaj trdno odločitev precej omajalo. Mislim, pa komu naj zdaj sploh še verjamem? Po drugi strani me pa takšno obnašanje tudi jezi, ker se mi zdi dvolično. Če je nekdo zaradi svojega poklica v položaju, ko mora ljudem svetovati, potem pričakujem, da so vsa njegova (tudi zasebna) dejanja skladna s tistim, kar govori morebitnim pacientom. Razumem, da imajo zdravniki različne poglede na (ne)varnost cepiva, to je čisto okej. Ampak če nekdo javnosti sporoča, da je cepivo varno in da cepljenje otrok priporoča, potem enostavno mora cepiti tudi sebe in svoje otroke. Povprečni človek sicer res dobi občutek, da mu nekdo nekaj prikriva.

Tako da – sem si vzela čas za premislek. Danes je Perči (na svoje veliko veselje) doma, čez vikend pa bo družinski konzilij izdelal strategijo. Javimo!

p.s. Tule je dober intervju z dr. Kraigherjevo. Mislim, da že vem, kako bom glasovala…

Kar nekaj časa sem razmišljala, ali naj obudimo tole legendico, nocoj pa je tak večer, da sem se odločila. Naj bo, upam le, da bom bolj pridna!

Trenutno sem sicer v fazi, ko daljše in koncentrirano branje časopisov ni ravno na dnevnem redu, ampak mi je vseeno uspelo preleteti obe sobotni prilogi, ki jih rada prebiram. Članek o naravnih porodih je seveda pritegnil mojo pozornost.

Moje izkušnje s porodoma so čisto drugačne od opisanih. Prvi je bil pač prvi, trajal je osem ur, imela sem epiduralno in zdelo se mi je super. Ni bilo nobenih zapletov, zaradi epiduralne sem bila čisto mirna. Čisto povprečen porod torej, vključno s klistiranjem.

Drugi je bil ekspres. Ob četrt čez šest zjutraj sva se šele spokala od doma, ob sedmih je bil pa Gašper že rojen (živimo pa pet minut od porodnišnice). Iz avta sem se privlekla (dobesedno, skoraj nisem več mogla hodit) direkt v porodno sobo, po par popadkih je bilo pa že vsega konec. Nč ctg-ja, nič klistirja, nič drugega kot postelja v porodni pa noge narazen. Sliši se super, ampak moji pravi občutki med in po porodu so bili bolj realni. Zmenjena sem bila z anestezistom, da dobim ultivo, pa seveda ni bilo časa. Tako da sem na koncu neplanirano pristala na čistem “naravnem” porodu. Spet nobenih zapletov, nič rezanja, nobenih poporodnih težav. Skratka, idealno.

Porod je zame lep samo zaradi končnega rezultata, vse prej in vmes mi je neprijetno (če uporabim zelo milo besedo). Pa pri tem sploh ne mislim na takšne malenkosti kot sta klistir in britje. Večina punc se dandanes tako sama pobrije, tako da tisto britje v porodnišnici res ne more biti neko hudo nasilje, klistir je pa v primerjavi s popadki tudi mala malca. Čeprav sploh nisem hudo občutljiva na bolečino, so popadki proti koncu z eno besedo – neznosni. Komaj čakaš, da minejo in vsaj jaz se v tistih trenutkih nisem sposobna spraviti v stanje, ko bi se “zlila z bolečino” in čutila kakšne “orgazmične tresljaje”. Če primerjam prvi in drugi porod in si teoretično predstavljam tretjega, bi se sigurno odločila za epiduralno, se pa sploh ne sekiram, če bi zaradi hitrosti odpadla in bi spet pristala na naravnem.

Hočem reči, porod je ena izmed tistih izkušenj v življenju, za katere sem vesela, da jih imam, a sem mnogo bolj vesela, da so za mano. Nujno zlo, ki pa res vodi do dojenčka in je zato tudi lepo. Zdaj bi že znala roditi tudi doma, a si tega prav nič ne želim. Mislim, da sodim med tiste, ki jih navzočnost babic, belih halj in bolniških postelj v kritičnih situacijah prej pomirja kot vznemirja.

Navijam torej za “nenaravni” porod. Sem za epiduralno, za ultivo in za to, da se zadeva opravi v porodnišnici. Sicer pa je porod v primerjavi z nosečnostjo in kasnejšim materinstvom čisto precenjena tema. V vsakem primeru hitro mine, kar je zame vsekakor njegova druga najboljša značilnost! Zdaj pa naredim piko in se grem stisnit k prvi najboljši…

Evo ga mačka. Dolgo je vztrajal notri, ko se je odločil, da pride ven, je to storil v slabi uri! Vse je ok!
PS. Za tiste bolj tehnične: 3520/51.

Če Perčija vprašam, kaj bi za kosilo, se nikoli ne zmoti: “kompijcek in kolejabico”. Pire krompir in koleraba. Spet. Že dvajseti dan zapored. “Meseka ne, kompot ja”, še ponavadi doda. Meso potem narežem na mini koščke, ki jih zakamufliram s premazom iz pireja. Zmaže vse in to ornk porcijo.

Ker nama gre Rokom že ob misli na kolerabo na bruhanje (pa sva jo imela doslej čisto rada), moram kuhati tudi kaj drugega. Zadnjič na primer mineštro, do katere je Perči doslej gojil simpatije. Ampak ti časi so očitno mimo. Če ni krompirčka s kolerabo, ne bo jedel. Ni šanse, da mu vturim en sam grahek.

Zdaj sem se vdala. Bom pač nekaj časa vsak dan kuhala k&k. Danes ga sicer mislim sfintirati, ker bo namesto kolerabe stročji fižol. Poročam o uspehu.

Pepe – Sonce na travi

Od danes pa do novega leta smo vsi doma. X-box igra božične komade, iz pečice pa diši po karameli (od rožate). Super je.

Pri nas doma božiča nismo nikoli praznovali, zato smo vsako leto povabljeni na večerjo na Kozjansko. Letos bo sicer bolj pozno kosilo in dogovor je, da Božiček ne bo prinesel daril. Bomo videli, malo sumim, da se bo spet kdo spozabil.

Rada imam božični filing. Moj najljubši komad je Mary’s Boy Child od Boney M., ki ga letos sploh še nisem slišala, najljubši film pa Love Actually.